Dnevnik kužnega leta

Založnik o knjigi

»Popis oziroma pomnik najbolj izrednih dogodkov, tako javnih kot osebnih, ki so se pripetili v Londonu med zadnjim velikim izbruhom kuge leta 1665, kot jih je zapisal meščan, ki je ves ta čas preživel v Londonu« je bil prvič objavljen leta 1722. Kronika epidemije, ki jo je Daniel Defoe (1660–1731) najverjetneje osnoval na podlagi stričevih zapiskov, žanrsko niha med poročilom, zgodovinskim dokumentom in (avto)fikcijo. Pripovedovalec prerisuje tabele, navaja ukrepe in njihove posledice, najbolj pa ga zanimajo individualne usode Londončanov. Spregovori o bolečini umirajočih in stiskah preživelih, a tudi o neverjetni iznajdljivosti, sočutju in solidarnosti posameznih skupnosti.

Kuga je predrugačila obraz mesta. V osemnajstih mesecih je London izgubil skoraj četrtino svojega tedanjega prebivalstva, krizno stanje pa je razkrilo zlasti ekonomsko oziroma razredno in spolno pogojene neenakosti obstoječe družbe. Tristo let po prvi objavi je Dnevnik kužnega leta pretresljiv in kritičen popis življenja v primežu epidemije.

O avtorju

Daniel Defoe (1660–1731) velja za, kot se temu reče, izrazito »plodnega in raznovrstnega« pisca. Glede na to, da je v skladu z navadami časa pisal pod vrsto različnih imen (uporabljal naj bi jih najmanj 198), je težko določiti natančno število njegovih del, med katerimi najdemo tudi satirične pesmi ter politične in verske pamflete. Njegov Robinson Crusoe je, če odštejemo Sveto pismo, najbolj prevajana knjiga vseh časov. Je torej neke vrste biblija med literarnimi deli, ki med drugim deluje kot literarna oziroma literarno ustvarjena fantazma par excellence. In kot se za pravo fantazmo spodobi, je podana v obliki treznega, nevtralnega (p)opisovanja, beleženja dogodkov oziroma »dejstev« in odzivov nanje, z veliko smisla za vsakdanje detajle.