Ime mi je Rdeča

Recenzija Bukla

Knjiga Ime mi je Rdeča je Pamukovo drugo delo, prevedeno v slovenščino, in velja za vrh njegove ustvarjalnosti. Roman, ki opisuje devet snežno belih zimskih dni v Istanbulu ob koncu šestnajstega stoletja, se začne z izpovedjo trupla, ki leži na dnu vodnjaka. Mrtvec je (bil) mojster Fini efendi, pozlatar, ki je bil skupaj s peščico najbolših miniaturistov v deželi najet, da bi iluminiral skrivno knjigo, ki jo je naročil sam sultan, da bi veličastno slavila njegovo življenje in gospostvo. Zgodbo nato izmenjaje pripovedujejo številni pripovedovalci, med njimi celo živali, predmeti in barve. Ta polifonija najrazličnejših glasov ustvarja prepričljiv vrvež, skozi katerega slišimo zven vsakdanjega življenja v Istanbulu pred več kot štiristo leti. Ta živost, avtentičnost je ena od odlik tega čudovitega romana, saj avtorja bolj kot zgodovina bitk, vladarjev in letnic zanima \"mala\" zgodovina otomanskega imperija: njegovi običaji, šege, jedi, obleke, seksualne navade ...
Vsebinsko, problemsko jedro romana je soočenje dveh različnih slikarskih nazorov. Iluminacije, ki jih je naročil sultan, naj bi bile namreč izdelane v zahodnem, \"frankovskem\" slogu, za katerega je značilna prepoznavnost avtorja, njegov osebni pečat, ki slikam vdihne nezamenljivost in neponovljivost. Nasprotno pa je pri tradicionalnem islamskem slikarstvu znak največjega mojstrstva prav odsotnost posebnosti; ne ceni se izvirnost, ampak natančna, brezčasna imitacija starih mojstrov. A v tem slikarskem dvoboju je v miniaturni obliki utelešena veliko splošnejša razlika: razlika med moderno subjektivnostjo, ki je odraz sekularizacije \"zahodnega\" sveta, in izničenjem individualnosti oziroma videnjem sveta iz vzvišenega, božjega gledišča.
Ta intelektualna razmišljanja, ki jih Pamuk nevsiljivo podaja skozi duhovite prvoosebne nagovore svojih junakov, se ves čas spretno prepletajo z detektivskim razvozlavanjem skrivnostnega umora ter zastrto ljubezensko zgodbo med Črnim, ki umor raziskuje, in Šekuro, prelepo hčerko Strica efendija, nadzornika iluminatorjev. Skupaj tvorijo razkošno, skoraj sedemsto strani dolgo, a presenetljivo rahlo in igrivo besedno tkanje.

Maša Ogrizek, Bukla

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.