Žeja

Recenzija Bukla

Belgijsko pisateljico Amélie Nothomb (1967) v slovenščini že poznamo po romanih Metafizika cevi in S strahospoštovanjem, s katerim je dosegla svetovno slavo ter številne prevode. V njem je tudi zapisala: »Ko sem bila majhna, sem hotela postati Bog. Zelo kmalu sem doumela, da je to prevelika zahteva, in sem kanila malo blagoslovljene vode v svoje mašno vino: postala bom Jezus. Hitro sem se zavedela, da je moja ambicija pretirana, in sem se sprijaznila z vlogo mučenice, ko bom velika.« Kot je izjavila ob pisanju svojega najnovejšega romana Žeja, ki je bil leta 2019 tudi v finalu za francosko literarno nagrado Goncourt, je bilo njeno dosedanje pisanje zgolj ogrevanje mišic za pisanje Žeje. Ne brez razloga; gre za kratek, koncizno izpisan in izvrstno preveden roman, ki pa je nič več in nič manj kot prvoosebna izpoved samega Jezusa, ko ta racionalno, a seveda še vedno povzdignjeno pripoveduje o zadnjih dneh svojega življenja, o svoji preteklosti, očetu, svojih bližnjih, skupaj z Magdaleno ter svojem pogledu na ljubezen nasploh. Njegove besede so po eni strani pomirjujoče, po drugi pa vznemirjujoče, saj je njegova usoda – in prepričanost o njej – tako definitivna, da je še dva tisoč let kasneje neverjetno aktualna, hkrati pa tudi tako trdno izklesana, da še vedno predstavlja enega od gradnikov naše civilizacije. Virtuozna pripoved!

Samo Rugelj, Bukla 158

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.