Daleč od blizu

Recenzija Bukla

Kar petkrat v sedmih letih je Janeza Dolinška, avtorja tega izjemnega potopisa, Indija poklicala k sebi in ga z vso silovitostjo posrkala vase. Celo tako zelo, da ni več, kot trdi in opaža, isti človek, kakršen je bil pred svojim prvim obiskom te ­južnoazijske države. Da, pravi, na začetku ga je misel o tem, da se na pot v Indijo odpravlja čisto sam, kar malce hromila in plašila, sploh ker je bil pred tem tako vajen dvojine in deljenja doživetij z bližnjo osebo. A potem je prav njegovo novo življenjsko obdobje, ko si je lizal rane po daljši zvezi, botrovalo odločitvi, da vzame pot pod noge, se spoprime s svojimi strahovi in zaužije življenje v vsej njegovi polnosti. In njegova odločitev je bila več kot na mestu, saj Dolinšek že po nekaj dneh prvega potovanja v Indiji zadiha s polnimi pljuči, se otrese pričakovanj in načrtov ter se – preprosto prepusti toku (popotniškega) življenja. To je kasneje storil še večkrat, kar le dodatno potrjuje, da ga je ta dežela silnih nasprotij ter intenzivnih barv in vonjav povsem omrežila. Seveda ni šlo vedno vse, kot bi si želel, a bolj kot se je prepustil (včasih tudi neprijetnim doživetjem ali dogodkom), bolj je začel uživati v vsem skupaj. To lahko v fotografiji in besedilu, ki je zelo osebnoizpoved­no, prav nič olepšujoče in povzdigujoče, začuti tudi bralec. Zato lahko z Dolinškovim slikovitim potopisom še sam vstopi v Indijo in tisto, kar je ta hip navidezno daleč, podoživi na lepem povsem od blizu.

Vesna Sivec Poljanšek, Bukla 152

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.