Divji deček

Založnik o knjigi

Avtor uspešnice Osem gorà

Tridesetletnik, težka zima, občutek, da ne gre nikamor. »Počutil sem se nemočen, zmeden in potrt. Predvsem pa nisem pisal, kar je zame, kot da ne bi spal ali jedel.« Paolo Cognetti se takole spominja življenjske krize, ki ga je odgnala iz rodnega Milana za dolgo sezono v visokogorsko kočo, v iskanje novih začetkov.

Branje Henryja Davida Thoreauja in Maria Rigonija Sterna, raziskovanje divjega sveta, soočenje s samoto, srečanja in prijateljstva z gorjani v dnevniškem zapisu pristne bivanjske pustolovščine, ki bralca osvobaja in navdihuje.

Poslovenitev Divjega dečka, ki sledi razširjeni in dopolnjeni različici izvirnika. Cognettijevo ustvarjalno življenje je deset let po nastanku te knjige še vedno razpeto med rojstnim mestom in visokogorsko kočo v zaselku Estoul (Brusson) nad dolino Aoste, kjer prireja festival Il richiamo della foresta (Klic divjine) – obrobno središče sodobne gorske kulture in umetnosti.

Cognetti je nekakšen Thoreau našega časa: biva gorjansko, razmišlja meščansko.

O AVTORJU

Paolo Cognetti (1978), po rodu Milančan, je trenutno najvidnejši predstavnik mlajše generacije italijanskih besednih umetnikov. Zgodnja književna in dokumentarna dela je kot poznavalec ameriške sodobne književnosti posvečal svoji Meki, New Yorku. Avtor kratkoproznih in esejističnih zbirk si je vrata v svet odprl z romanesknim prvencem Osem gorà (Totaliteta 2020), lirično izpovedjo o prijateljstvu in človekovem odnosu z naravo, za katerega je prejel prestižno italjansko nagrado Strega in več mednarodnih nagrad. Njegov zadnji roman La felicità del lupo (Volčja sreča, UMco 2023) je že mednarodna uspešnica. Je eden najbolj prevajanih italijanskih pisateljev.

iz knjige

»Šel sem v gore z namenom, da bi se sčasoma prelevil v nekoga drugega, in to nepovratno, če bi le dovolj dolgo zdržal; in vendar je moj nekdanji jaz vse močneje vrel na dan. Naučil sem se cepiti drva, zanetiti ogenj v nevihti, okopati in posejati njivo, kuhati z gorskimi zelišči, pomolzti kravo in balirati seno; samotnosti pa se nisem, čeprav je to pravi smoter vsakega puščavništva. Moja osamljenost je bolj kot na gozdno lesenjačo spominjala na hišo ogledal: kamor koli sem pogledal, sem zrl v svojo zrcalno podobo, izkrivljeno, groteskno, neštetokrat pomnoženo.«