S poti po Vzhodni Evropi

Recenzija Bukla

V petdesetih letih prejšnjega stoletja je kasnejši kolumbijski nobelovec Gabriel García Márquez (1927– 2014) delal tudi kot novinar in leta 1957 se je skupaj s prijateljema odpravil raziskovat svet za tedanjo železno zaveso. Zapisi njegovih potepanj od Berlina in Prage prek Varšave in Moskve pa vse do Madžarske se s sedanje perspektive berejo kot svojevrstno potovanje v preteklost. V njih se Márquez izkazuje kot pozoren opazovalec in spreten ubesedovalec socialistične realnosti – od najlonk kot statusnega simbola do večkratnih poskusov, da bi obiskal Leninov mavzolej – ki si je v tistih časih, še posebej za tuje obiskovalce in še posebej v Sovjetski zvezi, prizadevala dajati vtis, da je njihov družbeni sistem najboljši izmed vseh mogočih. Márquez svojo žurnalistično nalogo opravi suvereno: že v osnovi je neza upljiv do fasade, ki mu jo kaže svet za železno zaveso, obenem pa se trudi najti razpoke v njej, bodisi ob druženju s tamkajšnjimi ljudmi, iz katerih izvabi ustrezne podrobnosti, bodisi z opazovanjem malenkosti, ki mu nakazujejo, da se kot tuji poročevalec večino časa giblje po nekakšni potemkinovi vasi, ki pa ponekod premore tudi kar nekaj avtohtone iskrenosti. Žlahtni potopis po okameneli preteklosti.

Samo Rugelj, Bukla 138-139

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.