Voda v jezeru ni nikoli sladka
Giulia Caminito
| Založba | Mladinska knjiga |
| Zbirka | Roman |
| Leto izdaje | 2022 |
| ISBN | 978-961-01-6786-0 |
| Naslov izvirnika | L'acqua del lago non è mai dolce |
| Leto izdaje izvirnika | 2021 |
| Prevod | Daša Perme Jurjavčič |
Založnik o knjigi
Gajina šestčlanska družina se v upanju na boljše življenje iz rimske socialne soseske preseli v primestje. A tudi tu Gaio mama hitro postavi na trda tla; revna dekleta se ne smejo pritoževati, plavati morajo s tokom, sklanjati glavo in vedeti, kje jim je mesto.
Toda Gaia ni kot njena mama, njene sanje segajo visoko in svoje prihodnosti si ne bo pustila vzeti. Zaveda se, da se ne more zanašati na druge in da svet ni pravičen. Ve, da »brez naprezanja ni odraščanja, ne ostaneš večno otrok, ne bodo te vselej branili, negovali, te napajali, čedili, reševali, pride trenutek, ko se moraš sam znajti v svetu.«
Giulia Caminito je leta 2021 z romanom o brezizhodnosti mladih generacij italijanskega podeželja osvojila prestižno nagrado campiello, bralci pa so ga izbrali za najboljši italijanski roman.
Recenzija Bukla
Elena Ferrante je sprožila val pisanja socialno podloženih italijanskih romanov, utemeljenih na žlahtni tradiciji italijanskega neorealizma, za katere se je porodilo zanimanje tudi drugod po svetu, sem pa se uvršca tudi tretji roman pisateljice Giulie Caminito (1988) Voda v jezeru ni nikoli sladka iz leta 2021, s katerim je avtorica osvojila prestižno nagrado campiello. Glavni junak romana je Gajina šestclanska družina z mnogimi težavami in malo denarja (neutrudna rdecelasa mati Antonia Colombo, iz prejšnje zveze ima sina Mariana, ohromeli oče, znan po močnih klofutah, ki se je poškodoval pri delu, potem Gaia in nazadnje še dvojčka, ki sta se rodila, ko je imela Gaia šest let), o kateri stvarno, zavzeto in barvito prvoosebno pripoveduje Gaia sama. Roman je pripoved o tej družini, ki se v upanju na boljše življenje iz rimske socialne soseske preseli v predmestje, a kmalu se zazdi, da so tu prišli le z dežja pod kap, saj mama odrašcajočo Gaio hitro postavi pred dejstva tukajšnjega življenja, ki zapovedujejo sklonjeno glavo in vdanost v lasten socialni status ter usodo, ki mu pripada. Vendar pa ima Gaia s svojim življenjem drugačne načrte, z zgodbo pa nas odpelje na svoj življenjski vrtiljak, v katerem voda v jezeru res ni nikoli sladka.
Samo Rugelj, Bukla 170
© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.
