Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 35 €
041 670 666(pon.-čet.: 8.30-16.00, pet.: 8.30-14.30)
0

Vse duše mojega telesa

Dnevnik mlade partizanke (1943-1945)
Maria Antonietta Moro
Vse duše mojega telesa
20,00 € 20,00 € Prihrani 0,00 €
Za pridobitev Buklinega bonusa 0,60 € se prijavite ali registrirajte
Na zalogi, dobava 1-5 delovnih dni

Knjigo zavijemo v darilni papir in zavežemo s trakom. Račun prejme kupec, knjigo obdarovanec.

2,90 €


Založba Sophia
Zbirka Previharimo viharje
Leto izdaje 2021
ISBN 978-961-7003-56-7
Knjiga je izšla s finančno podporo JAK RS.
Naslov izvirnika Tutte le anime del mio corpo
Podnaslov izvirnika Diario di una giovane partigiana (1943-1945)
Leto izdaje izvirnika 2014
Prevod Nevenka Troha
Spremna beseda Andrea Franchi, ... [et al.]

Tehnične lastnosti
mehka vezava
22 x 14 cm
260 g
180 strani
Tip knjige
dokumentarna literatura
Kategorije
leposlovje > dnevniški roman
biografije in spomini
družbene vede
leposlovje
zgodovina
italijansko leposlovje

Povej naprej

Založnik o knjigi

Furlanija 1943–1945: mlada Maria Antonietta Moro vstopi v vrste odporniškega gibanja. Sprva deluje s slovenskimi partizani na Goriškem, nato v italijanskemu odporu. Njeni partizanski imeni sta Nataša in Anna. Januarja 1945, v dolgih mesecih pred koncem vojne, začne pisati dnevnik, ki je bil doslej neznan. Hči Lorena Fornasir ga je našla šele po materini smrti. Razkril ji je povsem novo in navdihujočo razsežnost materine osebnosti, saj je po vojni živela zgolj družinsko življenje. Takole pravi v svojem spremnem komentarju, v katerem premišljuje, zakaj se je ženska, ki se je med osvobodilnim bojem emancipirala, tej svobodi po vojni odpovedala: »To ni zgodba. Ni biografija. Je posmrtni dar, odnos z drugo žensko, ki ni moja mati, a obenem to je. Je pripoved o povezavi, ki ni narejena iz spominov in objokovanja, ampak iz stika z razmišljanjem, ki se je rodilo v akciji, in s tistim delom njene osebe, ki mi je bil neznan. 'Pozdravi junakinjo Anno,' se zaključi pismo partizanskega tovariša, ki ga je po vojni poslal mojemu očetu. Besede mi obudijo njeno močno podobo in pokažejo na vrzel med njenim zgodovinskim časom in mojo predstavo o tem času, ki se mi je zdel junaški, a obenem abstrakten. Kdo je bila moja mati?«

Maria Antonietta Moro (1919–2009) je v odporniško gibanje vstopila s 23 leti, med medicinskim usposabljanjem v Gorici. Najprej je skrbela za slovenske ranjene partizane, postopoma pa se je izoblikovala v aktivistko in postala članica Varnostno-obveščevalne službe s partizanskim imenom Nataša. Po kapitulaciji Italije se je pripravljala za vstop med italijanske partizane. Julija 1944 je odšla v Videm, kjer se je kot Anna priključila italijanskemu odporniškemu gibanju, v katerem je spoznala bodočega moža Ardita Fornasirja - Aria, komandanta garibaldinske Divizije Mario Modotti in komande Pordenona. Dnevniški zapisi so njeno edino pričevanje: dnevnik Tripartitna vojna zajema obdobje od januarja do aprila 1945 z vzporednimi reminiscencami na čas, preživet s slovenskimi partizani od novembra 1942 do maja 1944, skicirka Giotto obdobje od sredine julija 1944 do začetka maja 1945, pisma iz korespondence z Ariem pa obdobje od sredine marca 1945 do konca aprila 1945. Zapuščinsko gradivo zgodovinopisno umešča in kontekstualizira spremna beseda zgodovinarke in raziskovalke Anne Di Gianantonio, literarno pa prispevek pesnice in pisateljice Gabrielle Musetti.

»Annin dnevnik preobrača stereotipe o tem, kako je bilo biti partizanka: radikalno in večkrat provokativno izprašuje pojem ženske svobode in razvija zanimive premisleke o 'negi' kot predvideni ter nesporni dolžnosti žensk. Na prvih straneh Anna z vso silo zahteva pravico, da pove to, kar misli, pravico, ki si jo je pridobila s sodelovanjem v boju. Sogovornik je njen tovariš Ario, a ko ona spregovori, ni samo ženska, ampak tudi tovarišica in borka, ki potem, ko je prispevala k razgradnji tradicionalnih vlog, z vso pravico pove svoja stališča. V tej njeni drži prepoznamo novo žensko subjektivnost kot eno največjih pridobitev osvobodilnega boja. Ob branju se nas najbolj dotakne prav to, da ne omahuje in ne uporablja praznih besed. […] Večkrat zapiše tudi ostre sodbe o italijanskih partizanih. Primerja jih s slovenskimi, ki jih opisuje kot pogumne, drzne, skromne in povezane z ljudstvom, z lastnostmi torej, ki so pogosto pravo nasprotje tega, kar trdi o italijanskih bojnih tovariših. Ob njenih številnih opazkah se moramo vprašati, zakaj je formulirala tako jasne in odkrite sodbe, kaj jo je privedlo do tega, da je pisala o tako radikalnih razlikah med odporniškima gibanjema,« se sprašuje zgodovinarka Anna Di Gianantonio na začetku svoje družbenozgodovinske kontekstualizacije dokumentarnega gradiva knjige. Gre za izjemne dokumente, saj so bili napisani v času dogajanja in niso naknadna spominska predelava. Še posebej so pomembni za razumevanje motivov, vlog in čustvovanj številnih žensk, ki so osebno sodelovale v odporniškem gibanju, po vojni pa so se umaknile v senco družinskega življenja in moškim tovarišem prepustile avro slave.

Recenzija Bukla

Maria Antonietta Moro je bila »Italijanka po rojstvu, a ne tudi po čustvovanju«, kot ta neverjetna vojna aktivistka pojasni v enem od svojih dnevniških zapisov. Živela je na obmejnem območju, zato se je v času srednješolskega izobraževanja veliko družila s Slovenkami, pa tudi pripadnicami drugih narodnosti, ki so bile kot ona usmerjene izrazito antifašistično. Nenehno se je srečevala s smrtjo, tvegala svoje življenje in življenje svoje primarne družine, predvsem pa je globoko v sebi ves čas hrepenela, da bi bilo čim prej konec morije druge svetovne vojne in bi lahko spet svobodno uživala v drobnih radostih, denimo v poslušanju Mozarta ali Beethovna. Da je bila Maria Antonietta Moro, ki je med drugo svetovno vojno delovala kot partizanka Anna, res posebna in edinstvena, je njena hči Lorena Fornasir, priznana klinična psihologinja in psihoterapevtka, spoznala šele po mamini smrti, ko je našla njen dnevnik. Ko se je potopila vanj, je začela postopoma odkrivati številne odtenke mamine osebnosti. Prav Annini hčerki gre torej zasluga, da lahko zdaj tudi mi vsaj za hip vstopimo v svet čustvovanj in doživljanj mladega dekleta, ki je živelo in delovalo zvesto svojim moralnim načelom in bilo kljub strašljivosti zgodovinskega trenutka in boju s svojimi notranjimi demoni pripravljeno žrtvovati svoje življenje za višje vrednote. Pretresljivo branje, ki na srečo ni ostalo pozabljeno v neki stari komodi!

Vesna Sivec Poljanšek, Bukla 160

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.

Sorodne knjige

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...