Luč vojne

Recenzija Bukla

Ondaatje (1943), pisatelj, ki se je rodil na Šrilanki, potem pa se v petdesetih letih preselil najprej v Anglijo, potem pa v Kanado, kjer živi še danes, se je v sodobno literarno zgodovino zapisal z Angleškim pacientom iz leta 1992, za katerega je prejel Bookerjevo nagrado (leta 2018 pa bil potem izbran še za najboljšega med romani, ki so v zadnjih petdesetih letih prejeli bookerja), leta 1996 pa je bila po njem, s fatalno Kristin Scott Thomas, posneta tudi izjemno uspešna filmska ekranizacija, nagrajena z devetimi oskarji. Ondaatje v svojih romanih (prevedena imamo še romana Anilin duh in Mačja miza) pogosto preigrava preteklost svojih junakov z različnih časovnih perspektiv in njihove nejasno fragmentarne spomine nanjo, tega pa se loteva tudi v svojem najnovejšem delu Luči vojne iz leta 2018, kjer je osrednja tematika kaotični čas v Angliji po drugi svetovni vojni. Zgodbo pripoveduje štirinajstletni Nathaniel, knjiga pa vzleti v trenutku, ko ju skupaj s sestro Rachel starša obvestita, da se bosta za eno leto odselila na drug konec sveta, njiju pa prepustila v varstvo skrivnostnemu možaku Molju. Za najstnika se začne nenavadno obdobje, prestreljeno z ekscentričnimi liki in svojevrstno potjo vsakega od njiju v odraslost, ob tem pa je odkritje v kleti, ki zamaje dvom o tem, kaj se je v resnici zgodilo z njuno mamo, samo ena od reči, ki Nathanielu v drugem delu romana, sedaj že deset let starejšemu, tlakuje pot do raziskovanja materine preteklosti, vse od njene resnične vloge med drugo svetovno vojno naprej in nazaj. Prepričljivi avtorski pečat svetovno priznanega avtorja v zgodbi, ki se nekajkrat dotakne tudi naših tal.

Samo Rugelj, Bukla 151

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.