Čas iz druge roke

Recenzija Bukla

Svetlana Aleksijevič (1948) je beloruska pisateljica in novinarka, ki piše v ruščini, za svoj opus pa je leta 2015 prejela tudi Nobelovo nagrado za literaturo. Njene knjige temeljijo na zapisovanju »oralne zgodovine«, s katerim z neizprosno natančnostjo, neuklonljivo zavzetostjo in mojstrsko montažo preko izpovedi sogovornikov izrisuje ljudski pogled na polpreteklo rusko zgodovino. Najprej je, ko še ni bila tako znana, pri Modrijanu izšel prevod Černobilske molitve (1997, prevod 2009), pred nekaj leti pa smo dobili prevod njene knjige Vojna nima ženskega obraza (1985, prevod Goga, 2020). Zdaj smo skoraj hkrati dobili prevoda še dveh njenih ključnih del. 
V zbirki Moderni klasiki je v prevodu Veronike Sorokin izšel njen Čas iz druge roke (izvirni izid 2013, za zdaj njena zadnja knjiga), v kateri je avtorica objavila pričevanja »poslednjih Sovjetov«, ki jih je zbirala približno dvajset let od razpada Sovjetske zveze, z njimi pa zaobjela vso bizarnost novih časov, ki so se začeli z Gorbačovom in razpadanjem ZSSR. To je rezultiralo v podivjanem vzhodu, kjer se je elita v podobi oligarhov s politično podporo lotila nove prvobitne akumulacije, običajni ljudje pa so v mnogih primerih padli v kruto pomanjkanje ter nemočno opazovali dogajanje okoli sebe. Po eni strani tako v pričevanjih beremo nostalgijo za velikimi, sovjetskimi časi, ko je imel komunizem radikalen načrt, s katerim je hotel preobraziti človeški rod, po drugi strani so nekatere od teh izpovedi polne upanja v zvezi z novimi časi, spet tretje pa nas dušijo z zgodbami o množičnih aretacijah, zatiranju, terorju, lakoti, pobojih in divjem kapitalizmu. Knjiga pričevalcev o razpadu imperija. 
Druga knjiga Svetlane Aleksijevič z naslovom Zadnje priče (izvirni izid 1985) v prevodu Janija Rebca pa je nekakšno nadaljevanje oziroma dopolnitev knjige Vojna nima ženskega obraza, pri čemer se avtorica v njej osredotoča na doživljanje druge svetovne vojne skozi oči in perspektivo otrok, v času vojne starih tri do štirinajst let. Tem se je vojna neizbrisno zapisala v spomin in vplivala na njihovo otroštvo, saj so nasilno prezgodaj odrasli, ob tem pa niti malo niso užili brezskrbne mladosti, kar se denimo zrcali pri otroku, ki naleti na nemško kolo in se z njim igraje zapelje naokrog, saj v času vojne ni imel v rokah ničesar, kar bi spominjalo na igrače, do zlohotne tišine in molka na začetku vojne, ki se ga desetletja po njenem koncu še vedno spominjajo takrat otroške priče, zdaj že dolgo odrasli sogovorniki avtorice. Knjigi, ki vsaka na svoj način aktualizirata sovjetsko in rusko polpreteklo stvarnost, ki jo z vojno v Ukrajini kot popotresnim sunkom preteklih tektonskih sprememb doživljamo tudi v sedanjosti.

Samo Rugelj, Bukla 170

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.