Knjiga zelí za dušo in telo

Recenzija Bukla

Madžarski pisatelj Sándor Márai (1900–1989) v slovenščini ni neznan, saj imamo prevedene njegove tri romane Sveče so dozorele, Ljubimec iz Bolzana in Esterina zapuščina, sedaj pa smo dobili še njegovo neleposlovno knjigo iz leta 1943, v kateri se je poklonil svojim intelektualnim vzornikom od Marka Avrelija, prek Seneke in Epikteta, do Montaigna ter bralcu v 202 kratkih besedilih predstavil svojo lastno filozofijo življenja. V njej na različne načine zagovarja prepričanje, da je treba živeti (in pisati) tako, kot da je vsako dejanje ali pisanje naše zadnje, torej tako, kot da bo na koncu zadnje zapisane povedi piko postavila smrt, pri tem pa človeškemu življenju lahko da vred­nost samo namen, ki služi drugim ljudem. »Nihče ne more sedeti na cvetočem travniku kot bikec Ferdinand in nekaznovano vohati čudovite cvetlice. Človek si, torej moraš živeti na človeški način in med ljudmi.« Življenje kot večno potovanje, zaradi česar si – tako Márai – ni smiselno zgraditi hiše in razmišljati, da lahko z vrha svoje kariere opazuješ svet, saj moraš biti v nenehnem pogonu in pri svojem početju ter delu, pri tem pa ti poleg spretnosti, sposobnosti, znanja in izkušenj pomaga tudi božja vrlina, imenovana potrpežljivost.

Samo Rugelj, Bukla 147

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.