Anti-Ojdip

O knjigi

Knjiga Anti-Ojdip iz leta 1972 predstavlja prvi del velikega projekta francoskega filozofa Gillesa Deleuza in francoskega psihonalitika Felixa Guattarija z naslovom Kapitalizem in shizofrenija.

Izhodišče Anti-Ojdipa je predvsem kritika Freudove psihoanalize, ki željo pojmuje kot manko, norost smatra kot odklon, ki ga je mogoče ozdraviti, in konstitucijo nezavednega izpeljuje iz družinske situacije, iz trikotnika mame, očeta in otroka. Proti tem po mnenju avtorjev »reakcionarnim« tendencam (ojdpiske oziroma edipalne) psihoanalize Deleuze in Guattari postavljata metode »materialistične psihiatrije«, ki nezavedno misli v odnosu do družbe in njenih produkcijskih procesov, in celo »shizoanalize«, militantne socialne in politične prakse, ki željo postavlja v socialni, biološki, zgodovinski, in geografski okvir. S tem se avtorja zoperstavljata vrsti tradicionalnih filozofskih in psihoanalitičnih konceptov. Denimo, proti tradicionalnemu konceptu želje kot želje po nečem, kar nam manjka, konceptu, ki je skupen Platonu, Freudu in Lacanu, se Deleuze in Guattari raje naslonita na pojem želje, ki tvori osnovo Nietzschejeve volje do moči in Spinozovega conatusa. Željo mislita kot pozitiven produkcijski proces, ki ustvarja realnost, torej kot silo, ki je ne določa manko njenega objekta, temveč je zasnovana kot stroj, ki se priklopi na svoj objekt kot zgolj na drugi stroj. Prav tako skušata avtorja odraviti freudovski model sublimacije, v katerem je mogoče spolni nagon potlačiti, preseči, nato pa njegovo energijo povzdigniti v sfero družbenih, ekonomskih, političnih in duhovnih udejanjenj. V nasprotju s tem pri Deleuzu in Guattariju seksualna želja nikoli ni sublimirana in odpravljena, temveč je dejavna v najbolj neposredni aktualnosti vseh naših delovanj in pronica v vse ravni družbenega življenja. »Seksualnost je povsod«, se glasi ena od tez te knjige.

V svojem kritičnem delu knjiga stremi k odpravi simetričnih opozicij in binarizmov med željo in objektom, otrokom in družino, moškim in žensko, subjektom in družbo, med družinskim in socialnim itd. Morda najpomembnejši cilj obeh avtorjev je, da bi na tej kritični podlagi zmogla izgraditi neko pozitivno, afirmativno podobo realnosti, ki ni več ujeta v pojmovne ločnice tradicionalne metafizike. Tako denimo »molarni« binarni seksualnosti med moškim in žensko zoperstavljata nečloveško, »molekularno« seksualnost, v kateri se ne ljubita več dva, temveč stotisoči. Posebna vrednost tega besedila je torej v tem, da nas skuša naučiti misliti zunaj in onstran matric in prisil zahodne kulture.