Pridige

Založnik o knjigi

Janez Tauler (pribl. 1300–1361) je bil nemški teolog, pridigar in mistik, ki velja poleg Mojstra Eckharta (ok. 1260–ok. 1328) in Henrika Suzoja (ok. 1298–1366) za enega najpomembnejših predstavnikov t. i. nemške oz. renske mistike, poznosrednjeveške mistične šole meniškega reda dominikancev, ki je svoj razcvet doživela v 13. in 14. stoletju. Kljub temu, da je dandanes razmeroma slabo poznan, je bil njegov vpliv na takratno misel in življenje izdaten. Njegove pridige so žele velik uspeh, med drugim pa je pomembno prispeval k nastanku t. i. Prijateljev Boga (nem. Gottesfreunde), laičnega mističnega gibanja, ki naj bi po nekaterih virih igralo osrednjo vlogo pri razvoju mistike v 14. in 15. stoletju, posredno pa naj bi vplivalo tudi na protestantsko reformacijo.

Tauler svojega nauka ni nikoli razgrnil v sistematični obliki, temveč se nam je ta ohranil v približno 80 pridigah, v katerih tako kot Eckhart pred njim ustvarjalno združuje novoplatonistično misel (Proklos, Dionizij Areopagit) in dominikansko duhovnost. Rdeča nit njegovih pridig je pot do enosti z Bogom (lat. unio mystica), ki jo Tauler imenuje »preboj« (nem. Durchbruch) oz. »prehod onstran« (nem. Überfahrt) in ki naj bi bila po njegovem mnenju dostopna vsakomur. Ključno pri tem je na kontemplaciji osnovano samospoznanje, ki človeka odmakne od svetnih stremljenj in mu omogoči, da se poglobi vase. Poglobitev v lastno notranjost človeku pomaga, da se osvobodi čutnih, čustvenih in razumskih ovir ter se prebije do božanskega Temelja (nem. Grund), ki naj bi počival na dnu vsake človeške duše. Pri tem pa kontemplativno življenje nikakor ni odrezano od dejavnega življenja (vsakodnevnih opravil) – nasprotno, Tauler si v izrazito eckhartijanskem duhu prizadeva za kreativno sintezo med vita contemplativa in vita activa.