Indeks prepovedanih knjig

Založnik o knjigi

Cenzura pisane besede je stara toliko, kot sama pisava in so jo vladarji od nekdaj uporabljali za utrjevanje svoje oblasti in dušenje drugačnih (sovražnih) stališč. Razmah je cenzura dobila v srednjem veku, ko je to staro orodje posvetnih vladarjev prevzela in izmojstrila katoliška cerkev v spopadu s heretiki vseh vrst, predvsem z upornimi protestanti. Čeprav Indeksa prepovedanih knjig ni več, je cenzure, cerkvene in posvetne, danes več, kot jo je bilo kadarkoli v zgodovini.

Pričujoče delo, Indeks prepovedanih knjig; štiri stoletja boja za besedo in podobo v imenu večje Božje slave, je prva celovita zgodovinska analiza zloglasnega katoliškega Indeksa, ob robu katere se Vose dotakne večnih razprav o prepovedanih knjigah, vseh drugih vrstah cenzure in svobodi govora.

Gledano v celoti je to tragična zgodba, če pomislimo, koliko škode je narejene avtorjem s prepovedjo besedil in drugih ustvarjalnih del, in koliko del zaradi strahu pred preganjanjem morda sploh ni bilo ustvarjenih. Škoda, ki so jo človeški misli in umetniškemu izražanju v stoletjih povzročile inkvizicija in druge oblike cenzure, je resnično neprecenljiva. A obstajajo tudi trenutki, ko se zgodba prevesi v komedijo, ko pridejo na dan zmedene, nasprotujoče si in včasih naravnost neumne poteze sestavljavcev Indeksa in drugih cenzorjev, tudi posvetnih. Obstaja pa še ena pomembna razsežnost te zgodbe. Dokaj neprijetno dejstvo je, da so bili številni od visoko izobraženih cerkvenih teologov, pravnikov, inkvizitorjev in strokovnih svetovalcev – ki so namenili na tisoče ur svojega časa preganjanju sumljivih del in njihovih avtorjev– v resnici eni od največjih umov svojega časa. Ko so se z vso resnostjo in predanostjo lotevali cenzure, so verjeli, da tudi sami opravljajo ustvarjalno – in da delujejo dobesedno v imenu 'Večje božje slave'. Resda so s tem pomembno okrnili duhovno, intelektualno in kulturno zapuščino svojega časa, a so jo hkrati na svoj način sooblikovali in prispevali k tistemu, kar je posamezno obdobje na koncu prineslo. Nad dejstvi se lahko zgražamo, a izbrisati jih ne moremo – in razumevanje, kako in zakaj je neka človeška dejavnost dala takšne ali drugačne rezultate, je konec koncev ključna naloga zgodovinske raziskave.