Filmski Almanah 2010

Založnik o knjigi

V Sloveniji pri pisanju filmskih kritik prevladuje salonski pristop, saj celo najresnejši in največji tiskani mediji, torej dnevno časopisje, ne postrežejo z recenzijami vseh filmov, ki so prišli na redni spored (zadnja leta je častna izjema Delova priloga Vikend). Razlog za ta pristop je enostaven: vsak časopis ima hišnega ali pa zunanjega kritika, ki se bolj ali manj subjektivno odloča, kateri film ga sploh toliko zanima, da ga bo pokril z recenzijo, kar običajno pomeni, da ob v povprečju treh tedenskih premierah lahko beremo samo kritiko enega filma. Če pa je tedenska bera po kritikovem mnenju slaba, se lahko zgodi, da ostanemo še brez te.
Po več kot četrt stoletja rednega pisanja ima avtor več kot šestdesetih knjig, Marcel Štefančič, jr., že dolgo časa povsem drugačen pristop. S skoraj fanatično disciplino v Mladini tedensko obdela vse filme, ki vzletijo na naših platnih, naj bo to v komercialni ali art kino mreži, poleg tega pa bralce seznanja tudi z večino pomembnejših filmov na festivalih, ki se zgodijo v naših krajih, kot bonus pa, z redko videno zavzetostjo, priobči še razne druge filmske tekste, recimo portrete umrlih zvezdnikov, režiserjev itn. Marcel se je že davno proglasil za industrijskega delavca, ki piše kot po tekočem traku, in edini resni razlog za njegovo nejevoljo je takrat, kot starta premalo filmov, in ima, kot pravi, premalo dela (a tudi v teh primerih najde kaj za zraven, morda je na DVD-ju izšla kaka klasika, morda gre pokriti kako TV-serijo ipd.).
Jasno, če počneš vse to na tak sistematičen način, je logično, da nočeš, da se tvoj trud izgubi v prhkosti starega papirja, ki so mu neustavljivo in hitro zapisani tako časopisi kot revije, in da bi rad, da se tvoje pisanje potegne še nekam v prihodnost na trajnejšem nosilcu. Prvi Filmski Almanah je leta 1991 vzniknil iz take želje. V svojem času, času, ki je bil še brez interneta, Googla, Facebooka in Twitterja, je bil Filmski Almanah za naš prostor precej unikaten, danes bi rekli avtorski projekt, zmodeliran po tujih zgledih, hkrati pa izvirno izpeljan za slovenski trg.
Naslednji desetletji sta Almanahom prinesli veliko konkurence, poplavo informativnih zapisov o filmih v slovenščini in drugih jezikih nekaj klikov stran, kar je tovrstnim tiskanim knjižnim izdajam seveda močno zmanjšalo tržni potencial in tudi povzročilo izginotje včasih zelo močnih knjižnih žanrov (denimo telefonski imeniki). Tudi zato so se Almanahom menjali založniki. Vseeno pa imajo Marcelovi Almanahi nekaj, česar ves ta (slovenski) filmski splet še dolgo ali pa sploh nikoli ne bo imel: prepoznaven kritiški pristop, lucidno razdelavo filma, enciklopedično znanje, opredelitev za ali proti, v knjižni obliki pa tudi inventurni pregled, ki na enem mestu pokaže, kaj se je v naši filmski pokrajini zgodilo v enem koledarskem letu in v kakšnem sosledju in kontekstu so sobivali filmi v tem zaključenem kronološkem ciklu. Kolikor so Marcelovi Alamanhi torej edini resen tiskani dokument za zgodovino, kaj se je v Sloveniji v zvezi s filmi in kino sporedom dogajalo v posameznem letu od osamosvojitve naprej, toliko so tudi izraz kritiške perspektive, ki ocenjuje in vrednoti filme skozi daljše obdobje in skozi prizmo celotne filmske zgodovine od bratov Lumiere naprej. Kajti kot berete Marcela, ne berete mlečnozobih filmskih kritik avtorjev, ki jih na kakih debatah in okroglih mizah v živo praktično nikoli ne vidite, saj iz glave in brez pomoči interneta le težko govorijo o opusih posameznih režiserjev, igralcev, žanrov, dežel, obdobij, smeri itn., ne, Marcel vam v svoje zapise, tako kot tudi v svoje žive nastope, navleče celotno stoletje filma, saj je človek še iz časov, ko si je bilo filme in to, kam in h komu pašejo, lažje zapomniti, kot pa jih poiskati.
Ob tej priložnosti bi se rad še posebej zahvalil tudi slovenskim filmskim distributerjem, ki že dvajset let podpirajo ta projekt in bi brez njih le s težavo dočakal to obletnico, pa seveda vsem kupcem Almanaha, ki nas na ta način spodbujajo, da vztrajamo še naprej. Srečno!