Slovenski Mozart

Recenzija Bukla

Letošnjega osmega februarja je minilo natanko sto let od smrti skladatelja Josipa Ipavca. Tega izvrstnega ustvarjalca iz Šentjurja pri Celju, ki mu je bila glasba položena že v zibelko – tudi njegov oče Gustav in stric Benjamin sta bila priznana glasbenika – je slovenska javnost začela bolje spoznavati šele zadnja tri desetletja. Njegova imenitna opera Princesa Vrtoglavka je bila denimo krstno uprizorjena šele leta 1997, in šele takrat, razmišlja Igor Grdina, avtor tega biografskega eseja, sicer pa priznani profesor slovenske literarne in kulturne zgodovine, po rodu iz šentjurske občine tako kot Ipavec, »je prišla ura za tisoč tistih, ki jih ni bilo – čeprav bi zaradi pravice in lepote morale biti«. V pričujočem delu podrobno spoznamo ne le Ipavčevo živ­ljenjsko pot, ampak tudi celotno ustvarjalčevo bit, vpeto v duh časa, v katerem se je izobraževal, deloval kot zdravnik – po izobrazbi je bil tako kot njegov oče »doktor vsega zdravilstva« – in ustvarjal glasbena dela. Teh bi bilo mnogo več, če ga ne bi zaustavila kruta bolezen, ki je najprej načela njegovo duševno, potem pa tudi telesno zdravje. A ne glede na njegovo kratko življenje, umrl je v svojem 48. letu, je zanamcem pustil dela, ki so tako veličastna – s svojim Možičkom, ki velja za prvi slovenski balet, je v graški operi doživel neverjetni uspeh – da so ga ob njegovi smrti poimenovali za »slovenskega Mozarta«. Ob trudu avtorja knjige in na pobudo šentjurskega župana, mag. Marka Diacija, ki je Ministrstvu za kulturo predlagal, da je letošnje leto razglašeno za leto Josipa Ipavca, bomo začeli tega edinstvenega glasbenega ustvarjalca naposled vendarle (še) bolj spoznavati.

Vesna Sivec Poljanšek, Bukla 159

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.