Hoja s hudičem

Založnik o knjigi

Knjiga izide konec novembra 2014. Cena v prednaročilu, 24,50 EUR, velja do 30. novembra 2014; najkasneje na ta dan mora biti kupnina poravnana.

Dr. Gregor Kranjc je profesor zgodovine na kanadski univerzi Brock, sicer pa je sin slovenskih izseljencev in živi v Torontu. V knjigi Hoja s hudičem, ki je v angleškem izvirniku izšla lani v Torontu, poskuša z očmi zunanjega opazovalca (ali kot je v predgovoru k slovenski izdaji zapisal dr. Božo Repe, iz \'ptičje, namesto iz žabje perspektive\') oceniti razloge, zaradi katerih se je velik del slovenskega naroda v najtežjem trenutku svoje zgodovine podal na pot \'z ramo ob rami s hudičem\'. Kolaboracijo brez zadržkov obsoja in zanjo ne najde nobenega opravičila, vendar pa v svoji sodbi sledi trendom sodobnega svetovnega zgodovinopisja, ki kolaboracije v evropskih državah med drugo svetovno vojno ne obravnava enoznačno, temveč poskuša razločevati med različnimi stopnjami sodelovanja z okupatorjem – od pasivnega prilagajanja, preko vsiljenih oblik sodelovanja, do zavestne kolaboracije, ki ni bila izražena zgolj v konkretni pomoči okupatorju, temveč tudi v povsem nedvoumnem političnem in ideološkem sozvočju z njim. Na podoben način Kranjc ovrednoti stopnjo kolaboracije (in s tem tudi krivde) najvidnejših slovenskih posameznikov, paravojaških skupin, političnih strank, upravnih institucij (še zlasti Ljubljanske pokrajinske uprave) in seveda Cerkve oziroma škofa Rožmana. In na drugi strani seveda obravnava vlogo Osvobodilne fronte, tako njeno deklarativno politiko kot praktično ravnanje in išče argumente, ki bodisi potrjujejo ali pa zanikajo stališča \'emigrantske zgodovinske šole\', češ da je OF s svojim ravnanjem naravnost prisilila drugo stran v sodelovanje s sovražnikom, ki pa, da ni bilo iskreno, temveč da so okupatorja želeli zgolj izkoristiti za obračun s komunisti, sicer pa so bili \'v srcu\' ves čas zvesti zahodnim zaveznikom. V tem kontekstu Kranjc obravnava tudi množične povojne izvensodne poboje, ki jih na eni strani pripiše nezrelosti novih oblasti in vojaško-političnim okoliščinam, kakršne so vladale neposredno po koncu druge svetovne vojne v Jugoslaviji in v širšem evropskem prostoru, na drugi strani pa manihejskemu, črno-belemu gledanju komunistov na družbo, katerega posledica je bila politika maščevanja po načelu \'Kdor ni z nami, je proti nam\'. Prav v tej točki, v črno-belem gledanju na svet, vidi Kranjc eno redkih stičnih točk med sicer zapriseženimi sovražniki: oba tabora vidita drug v drugem poosebljeno zlo, samega sebe pa seveda kot najčistejše utelešenje dobrega, in prav vztrajanje pri takšnih pogledih je krivo, da še sedemdeset let po koncu vojne \'Slovenci še vedno čakamo, kaj se bo zgodilo v preteklosti\' (kot je dr. Božo Repe v predgovoru k slovenskemu prevodu spomnil na sijajno domislico pokojnega srbskega novinarja Aleksandra Tijanića).