Deželnoknežji rudnik živega srebra Idrija v obdobju med letoma 1575 in 1659

Recenzija Bukla

Zgodovina preteklih štirih ali pet stoletij se nam bolj ali manj zdi precej zastrta in oddaljena, še posebej če govorimo o kakem rud­niku izven glavnih evropskih trgovskih tokov. Zato je fascinantno, da smo v prevodu dobili že pred štiridesetimi leti napisano, natančno in vseobsežno razpravo avstrijskega zgodovinarja Hel­frieda Valentini­tscha (1943–2001), v kateri se je posvetil razvoju in delovanju idrijskega živosrebrovega rudnika v obdobju zakupništva med letoma 1575, ko je prišel pod upravo avstrijske vlade, in 1659, ko je prišlo do reorganizacije upravljanja. Ta historična ­monografija s seboj ­prinaša zelo natančno kronologijo z vsemi podrobnostmi o delovanju rudnika, njegovih upraviteljih, finančnih parametrih poslovanja, notranji organizaciji, umeščeni v širši družbeni okvir, ipd. Po eni strani gre za zgodovino rudnika, ki je bil v svojem času med največjimi viri živega srebra na vsem svetu, po drugi strani pa je ta knjiga tudi fenomenalen dokument s področja ekonomske zgodovine in jasen pokazatelj, kako detajlno, na kakšen mentalno racionalni princip ter s kako jasno določenimi principi je bilo že tako daleč nazaj urejeno izkoriščanje takšnih naravnih virov, kot je bilo denimo živo srebro. Zgodba o približno stoletju dolgem obdobju delovanja idrijskega rudnika je seveda branje za (zgodovinske) specialiste – obenem pa tudi delo, ki vsakemu ostroumnemu bralcu pronicljivo sporoča, kako naša sedanja civilizacija ter formalna medosebna razmerja temeljijo na ramenih naših prednikov!

Samo Rugelj, Bukla 157

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.