Z Janezom Trdino za dolenjsko mizo

Založnik o knjigi

V zapuščini pisatelja Janeza Trdine, ki je v drugi polovici 19. stoletja bival na Dolenjskem, so tudi številni zvezki, v katere je zapisoval svoja opazovanja, pričevanja, izjave in drugo gradivo, ki posega na različna področja življenja domačinov. Ti Trdinovi zapiski, ki spadajo v korpus še mnogih drugih, s katerimi so poskušali avtorji poznega razsvetljenskega in romantičnega obdobja na strnjen način predstaviti vsakdanje življenje Slovencev po posameznih pokrajinah, so ena najobsežnejših zbirk terenskega gradiva posameznega avtorja v etnološki vedi na Slovenskem. Trdina je opisoval življenje in življenjske razmere ljudi, ki jih je tudi sam spoznaval, z lastno udeležbo, sledeč romantični ideji o folklori, ki naj bi razkrila narodnega duha.

Knjiga z bogatim besediščem in številnimi primeri od pregovorov do pesmi prikaže zgodovinski portret življenja Dolenjcev, ki so menda imeli raje bob kot fižol in vino – četudi slabo – raje kot vodo. Nazorno prikaže prehranske (in posebej pivske) navade različnih družbenih slojev, vzdušje v krčmi, na trgatvi in pred zidanico. Bogatajevo pisanje je natančno in kritično, a tudi navdušujoče in duhovito.

Prvi, strokovni del knjige s pomočjo različnih virov, tudi literarnih, predstavi podobo življenja na Dolenjskem, predvsem šege in običaje, tako ali drugače povezane s hrano. Pri tem s Trdinovim pogledom raziskuje značilnosti dolenjske istovetnosti, karakter Dolenjcev in zgodovinske odnose s sosednjimi pokrajinami.

Drugi del knjige pa prinaša več kot 25 receptov, prilagojenih za sodobno kuharijo, saj namreč zgolj nekaj jedi, ki jih v zapiskih omenja Trdina, še vedno sestavlja sodobne jedilne obroke. Knjiga prepričljivo pokaže, da lahko tudi dolenjska prehranska dediščina postane izhodišče za sodobno ustvarjalno nadgrajevanje.

Dolenjske jedi sta pripravila Damjan Fink in Natalija Pirc, fotografiral jih je Janez Pukšič.