Latinske pridige

Založnik o knjigi

Sermones so univerzitetne pridige, ki jih je Eckhart večinoma spisal med časom svojega drugega poučevanja na pariški univerzi in jih izrekal pred svojimi dominikanskimi sobrati; pridiganje (prædicatio) je namreč tedaj sodilo med pomembne dolžnosti univerzitetnega predavatelja. Akademski kontekst se v latinskih pridigah pozna po mnogo večji vključenosti filozofskih razprav v komentiranje svetega spisja.

Mojstrova eksegeza je izrazito spekulativna, opira se na tedanje jezikoslovje in alegorično metodo branja »duhovnega pomena« Pisma. Mnogo več kot v nemških pridigah je navedkov, ki pričujejo o veliki širini Eckhartove erudicije; tako med navedenimi avtorji najdemo Ambrozija, Anzelma, Aristotela, Avla Gelija, Avguština, Averoesa, Aviceno, Beda Častitljivega, Bernarda iz Clairvauxa, Boetija, Hrizostoma, Dionizija Areopagita, Mojzesa Majmonida, Platona, Plotina, Origena, Seneko, Tomaža Akvinskega in Knjigo o vzrokih (Liber de causis), povzetek Proklovih Prvin bogoslovja.

Eckhart stalno prepleta in medsebojno osvetljuje Staro in Novo zavezo. Eksegeza je pri tem vedno osrediščena v njegovem temeljnem interesu: duhovnem življenju oziroma rojstvu Besede v duši. V latinskih pridigah se na samosvoj način izražajo temeljne Mojstrove teme, ki jih poznamo iz nemških besedil: Božanstvo kot absolutno Eno in obenem Trojica, učlovečenje Besede in človekovo sinovstvo v Kristusu, intimnost odnosa med Bogom in dušo, bistvo milosti, usmiljenja in nesebične ljubezni.