Epistemologija in zgodovina znanosti

Recenzija Bukla

Nekateri od pričujočih esejev, ki jih je napisal zdravnik in filozof Georges Canguilhem, so v preteklosti že izšli v Filozofskem vestniku – zlasti dva, ki izrecno obravnavata epistemološko delo Gastona Bachelarda iz prve polovice 20. stoletja. Kot profesor na Sorboni je Canguilheim nasledil Bachelarda, zato gre za filozofijo oziroma epistemologijo znanosti, ki je vselej skušala pojasniti večplastne učinke znanosti na človeka, družbo ter odnose človeške vrste z drugimi deležniki planeta. Canguilheima (1904– 1995) je kot doktorja medicine zanimala zlasti biokemija, zato v besedilih prehaja od filozofskega do strogo znanstvenega diskurza in ju povezuje v polemiko, ki je vsekakor zahtevnejša od običajne. Njegov postopek gre v smeri celostnega pogleda in obravnave človeka: »Last nost živega je ravno to, da kolikor je živo, ni v distanci do samega sebe. Njegovi \\'deli\\', to, kar iluzorno imenujemo deli, niso v distanci eden do drugega,« zapiše v eseju Pojem in življenje. Vsekakor knjiga, ki jo na polici lahko pritaknemo ob številna Bachelardova dela.

Žiga Valetič, Bukla 141

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.