Nesmrtnost in neumrljivost

Recenzija Bukla

Praktično istočasno z Ihanovo knjigo Čas nesmrtnosti, je ta večna tema pri nas dobila še en, bolj filozofski in širši knjižni okvir. Tine Hribar (1941), eden naših najbolj znanih in najbolj plodovitih sodobnih slovenskih filozofov, se je namreč odločil, da bo temi nesmrtnosti in neumrljivosti posvetil ne samo eno, temveč kar tri knjige. V prvem delu se po uvodu, v katerem poda osnovne predpostavke (ne)smrtnosti in (ne)umrljivosti: »Edina nesmrt nost, ki obstaja, je nesmrt nost smrti. Človek je smrtno, končno bitje. Zato je smrt način njegove biti. Brez smrti ni človeka: če bi bila možna smrt smrti, bi s smrtjo umrl tudi človek,« v nadaljevanju sistematično loti razumevanja in pojmovanja (ne)smrtnosti v različnih obdobjih človekove zgodovine in pri različnih družbah. Najprej se ustavi pri šamanih, nadaljuje z egiptovsko zgodovino nesmrtnosti in faraonom Enhatonom, predela Gilgamaševo željo po neumrljivosti ter analizira antično pojmovanje nesmrtnosti. V sklepnem delu prve knjige se Hribar posveti krščanskim oblikam nesmrtnosti, ki bodo sicer osrednji del drugega dela trilogije. To začenja z razpravljan jem o protokrščanskem vstajenju v Drugi knjigi Makabejcev ter s citiranjem iz nje postavi tudi tezo, da je bilo trpljenje že tu pogoj odrešitve, medtem ko je zadnji del posvečen obravnavanju nesmrtnosti v Novi zavezi, knjigo pa v tem smislu sklepa z besedami, da se je »izvorna krščanska časovnost iztekla v preteklost brez minulosti, v sedanjost brez zdajšnjosti in v prihodnost brez bodočnosti«, kar pomeni, da je obtičala v stalnem zdaju večnosti. Nesmrtnost in neumrljivost kot filozofski kategoriji.

Samo Rugelj; Bukla 129-130