Podivjana celina

Založnik o knjigi

»Rad bi, da se spomnite in da spomnite vsakogar, ki ga poznate – da se je druga svetovna vojna končala,« je Keith Lowe decembra 2014 sklenil svoje predavanje pred tisočglavim avditorijem v Atenah. V dvorani se je razlegel smeh ...

To je eden temeljnih poudarkov njegove knjige Podivjana celina, ene redkih zgodovinskih monografij, namenjenih laičnemu bralstvu, ki obravnavajo zapleteno dogajanje v Evropi po drugi svetovni vojni. Hitlerjev padec, konec nacističnega nasilja, osvoboditev preživelih iz koncentracijskih taborišč – temu so sledili radost, olajšanje in upanje. Mornarji poljubljajo dekleta na newyorškem Times Squaru, nasmejane čete vseh narodnosti si podajajo roke vzdolž Elizejskih poljan ... Tako se »dan zmage« izrisuje pred očmi večine tistih, ki ga nismo doživeli, ker smo se rodili pozneje. A tisti, ki so se ga spominjali – večine ni več med živimi – so se ob koncu vojne v Evropi znašli sredi razdejanja, brezzakonja, maščevanja, praznine in žalovanja. Sredi kaosa, ki ga je zelo težko opisati.

To je vsaj deloma uspelo britanskemu zgodovinarju Keithu Lowu. Obdobje po vojni, v grobem v letih 1944–49, je preučeval več let, preštudiral je na tisoče virov – od arhivov in uradnih dokumentov do zgodovinskih monografij, študij, pričevanj, spominov – in se pogovarjal s številnimi preživelimi iz vse Evrope. Že uvodoma nas vrže v središče tega kaosa: ničesar več ni – nobenih ustanov, nobenih zakonov, ni prometa, ni informacij, ni tovarn in ne trgovin. In, kar je najhujše, ni hrane. Čez neskončno pokrajino ruševin in pepela »tavajo ljudje, da bi našli skupnosti, ki jih več ni«. Prilastijo si, kar jim pride pod roke, ženske se prodajajo za košček kruha, ni več sramu ne morale. »Treba je le preživeti.«

Lowe se v knjigi poglobi v vse posledice, ki jih je za sabo pustila druga svetovna vojna, in to ni le materialno in človeško razdejanje – uničenje tisočletne kulture in arhitekture zgolj v nekaj letih ter milijoni žrtev in praznina, ki je v Evropi zazijala zaradi poboja šestih milijonov Judov. Temu je sledilo maščevanje, »rdeča nit skoraj vsega, kar se je zgodilo, naj je šlo za aretacije nacistov in njihovih kolaborantov ali ubesedovanje povojnih sporazumov, ki so zapečatili usodo Evrope za nekaj prihodnjih desetletij«. In kjer so maščevanje in druge oblike nasilja ušli z vajeti, so sledili etnično čiščenje, politično nasilje in državljanske vojne. Od Češke, Poljske in Ukrajine do Italije, Jugoslavije, Romunije in Grčije.

»Če je druga svetovna vojna uničila staro celino, potem so bila prva povojna leta protejski kaos, iz katerega se je izoblikovala nova Evropa. Prav v tem nasilnem, maščevalnem času so vzniknili mnogi naši upi, stremljenja, predsodki in zamere. Vsakdo, ki bi res rad razumel Evropo, kot jo poznamo danes, mora najprej razumeti, kaj se je tukaj dogajalo v tem ključnem formativnem obdobju. Nikomur ne bo koristilo, če se bo izogibal težavnih ali občutljivih tem, saj so to temelji, na katerih je nastala moderna Evropa.«

In v tej »moderni Evropi« je samo 45 let po vojni izbruhnila krvava vojna na Balkanu ... In dobrih 30 let pozneje v Ukrajini ...