Zgodovina glasbe na Slovenskem IV

Recenzija Bukla

Med bralce, ki jih zanimata glasba in njen razvoj, prihaja četrti del Zgodovine glasbe na Slovenskem. Knjiga ne zajame le skladateljev in njihovih del, temveč se ukvarja tudi s širšimi družbenopolitičnimi vplivi na ustvarjanje določenega ustvarjalca, opisuje razvoj in dozorevanje, analizira posamezna dela in jih umešča v zgodovinski kontekst. Delo je razdeljeno v sedem sklopov: 1918–1926: Podaljševanje moderne opisuje vplive nove družbene stvarnosti na glasbo, hkrati pa tudi ujetost v stare tradicionalne okvirje; 1927–1941: Nova glasba se med drugim ukvarja z ekspresionizmom; tu velja omeniti Kogojeve Črne maske, laičnega bralca bo tu pritegnila tudi Kogojeva življenjska zgodba; tretji sklop izpod peresa Aleša Nagodeta z naslovom Katoliška cerkvena glasba od začetka 20. stoletja do drugega vatikanskega koncila se med drugim posveča tudi temi, kako sta druga svetovna vojna in revolucija rušilno delovali na to zvrst glasbe; sledi 1941–1960: V primežu politike – vojne in povojne vihre, ki se posveti temu, kako je bila glasba vpeta v režimsko ideologijo; sklop 1961–1976: Preboj modernizma se med drugim posveti tudi slovenskemu modernizmu v tujini, kjer je slovenski javnosti morda najbolj znan Vinko Globokar; 1977–1990: Iz modernizma v postmodernizem se ukvarja z generacijo skladateljev, ki so vstopali v glasbeno bolj pluralno pokrajino, kar se je odrazilo tudi v njihovem ustvarjanju, in zadnji, sedmi sklop 1991–: Sodobni pluralizem, v katerem se bralec sreča s premišljevanjem o eksperimentiranju v glasbi, o elektroakustični glasbi in vseh potencialih, ki jih le-ta prinaša. Delo je pregledno in zanimivo napisano, zato bo pritegnilo tudi bralce, ki jih glasba zanima bolj ljubiteljsko.

Sabina Burkeljca, Bukla 153

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.