Vittorio Vidali

Založnik o knjigi

Izčrpna zgodovinska in dokumentarno-biografska študija, ki življenje in delovanje Vittoria Vidalija (Milje, 1900 – Trst, 1983) razčlenjuje skozi intenzivnost njegovega idejnega prepričanja in ju umešča v širši kontekst. Nastala je na podlagi avtorjevega desetletnega raziskovanja bogatega arhivskega in dokumentarnega gradiva (proučil je gradivo v dvajsetih državnih in mednarodnih arhivih). Osredotoča se na zgodovinske, politično-ekonomske, kulturne in eksistencialne razmere in okoliščine od leta 1916 do 1956, v katerih se je Vidali izgradil v poklicnega revolucionarja, enega najpomembnejših voditeljev mednarodnega komunističnega gibanja. Vidali je aktivno preživljal prelomna obdobja in dogajanja zgodovine 20. stoletja, vse od konca prve svetovne vojne do hladne vojne, pomembno vlogo je imel tudi v obveščevalnih službah Sovjetske zveze ter sovplival na usmeritev politike do Jugoslavije. Študija obsega pet glavnih poglavij ter doslej večinoma še neobjavljene fotografije iz arhiva tržaškega Inštituta Livia Sarenza.

Vittorio Vidali je kot revolucionar deloval v Nemčiji, Franciji, Združenih državah Amerike, Sovjetski zvezi, Mehiki, Španiji in drugod. Začetek njegovega političnega delovanja sega v zaključno obdobje prve svetovne vojne, ko se je vpisal v Socialistično stranko Italije in vstopil v vrste tržaških Rdečih arditov – v organizacijo, ki se je spopadala s fašističnimi skvadrami in katere voditelj je postal. Ker je bil v začetku dvajsetih let prisiljen oditi v emigracijo, je odšel v ZDA, kjer je postal sekretar italijanske sekcije Delavske stranke in dejavno sodeloval v vseh velikih družbenih gibanjih tega obdobja, vse od akcije za osvoboditev Nicole Sacca in Bartolomea Vanzettija naprej. V dvajsetih in tridesetih letih je bil dvakrat v Mehiki, nato znova v začetku štiridesetih, in sicer z nalogo, da je treba zaustaviti frakcijske boje, trockistično opozicijo in zagotoviti konsolidacijo komunistične partije s stalinskimi pozicijami. Še vedno ni razrešeno vprašanje, od kdaj točno je bil sodelavec obveščevalnih služb Kominterne in varnostnih služb Sovjetske zveze ter kakšen je bil njegov uradni položaj. Dokazano pa je, da je bilo njegovo delovanje med špansko državljansko vojno v celoti operativno in da je bil kot ustanovitelj Petega regimenta (prvega odpora Francovemu prodoru), organizator Garibaldinskih brigad in izvajalec pomembnih nalog po direktivah stalinske politične policije mednarodno pomembna osebnost tako v komunističnem gibanju kot antifašizmu nasploh. Idejni kontekst (delavsko gibanje, antifašizem) in svetovnozgodovinski kontekst (politično-ekonomska podstat vojne) sta bistvena za razumevanje Vidalijevega odnosa do Stalina in stalinizma. Kot zaključi avtor: »Zato sem v raziskavi proučil, kakšno vizijo človeštva in družbe je imel, katere so bile osebne, politične in kulturne poti, ki so ga navedle na takšno poglabljanje, in kako ga je izgrajevalo okolje poimperialnega Trsta.«

Vidali je bil nedvomno človek dejanj, a še zdaleč ne človek brez kulture. To nam potrjuje njegovo publicistično delovanje, ki se mu je posvečal že v mladosti, njegovo propagandno delovanje v zrelih letih in njegovo pisateljsko delovanje v starosti. Dolgo časa je bil v zvezi s fotografinjo Tino Modotti in prijateljeval z nekaterimi vrhunskimi intelektualci in umetniki takratnega časa: od Ernesta Hemingwaya do Pabla Nerude, od Jorisa Ivensa do Hannesa Meyerja, od Rafaela Albertija do Carla Levija in Renata Guttusa, če navedemo samo nekatere. Po drugi svetovni vojni je dobil nalogo, da upravlja politične, vojaške in obveščevalne vzvode v informbirojevskem taboru, in sicer v kontekstu tako občutljivega obmejnega območja, kot je bilo ob vzhodni italijanski meji, ki je bila od leta 1948 tudi meja med komunisti, zvestimi Stalinovi Sovjetski zvezi, in »deviacijo«, kakor je bila označena pot komunistov, ki so sledili Titovi Jugoslaviji.