Zgodovina prostozidarstva na Slovenskem

Založnik o knjigi

Knjiga obravnava prostozidarstvo na Slovenskem v obdobju od 18. stoletja do danes in zajema tudi širši, mednarodni prostor. Sredi 18. stoletja se je prostozidarstvo močno razširilo, saj so bile njegove ideje blizu razsvetljenstvu. Takrat so postali člani prostozidarskih lož tudi mnogi iz slovenskih dežel. Največji razcvet v habsburški monarhiji je gibanje doseglo med vladanjem cesarja Jožefa II. Sledi mu obdobje Ilirskih provinc, ko je bilo tesno povezano s takratnimi francoskimi oblastmi. Od začetka 19. stoletja je bilo v habsburški monarhiji sicer prepovedano, vseeno pa zasledimo nekaj vnetih pripadnikov gibanja na Slovenskem tudi takrat. Že v drugi polovici 19. stoletja je bilo v ogrski polovici ponovno legalizirano. Posledično so se tam organizirale lože tudi za avstrijsko polovico in tako so vanje našli pot tudi Slovenci. Dinamično obdobje prve svetovne vojne, propada monarhije, ustanovitve Kraljevine SHS in pariške mirovne konference je bil čas, ko je prostozidarstvo odigralo vidno vlogo na diplomatskem parketu. Mednarodne prostozidarske organizacije so neposredno vplivale na vstop Italije v prvo svetovno vojno, prav tako so bile angažirane pri razmejitvi med Italijo in Kraljevino SHS. V Kraljevini je gibanje med letoma 1918 in 1935 doživljalo svoj vzpon. Na Slovenskem je bil politični vpliv gibanja manjši, aktivno pa je bilo pri nekaterih kulturnih projektih (gradnja Narodne in univerzitetne knjižnice). Med drugo svetovno vojno je bilo prepovedano, preganjano, posamezniki so bili udeleženi na strani odpora, delno v okviru OF, delno v okviru kraljeve vojske v domovini (četniki) oziroma britanske obveščevalne službe. Kljub temu se je po vojni znašlo na črni listi. Zaradi številnih diplomatskih povezav se je njegovega pomena zavedala tudi nova komunistična oblast, ki je sicer po sovjetskem vzoru nastopila proti gibanju, a obenem skušala prek posameznikov, ki so sodelovali s Službo državne varnosti, širiti svojo propagando tudi med prostozidarskimi krogi v tujini. Na drugi strani so se ob podpori družine Karađorđević in angleške kraljevske hiše povezali jugoslovanski prostozidarji v emigraciji. Vpliv mednarodnih prostozidarskih krogov je bil opazen tudi, ko se je odločalo o usodi Trsta. Monografija se zaključuje z oživitvijo gibanja tik pred razpadom socialistične Jugoslavije in obnovo delovanja lož v Sloveniji do ustanovitve Velike Lože Slovenije leta 1999. A to je le (zunanji) del zgodovine gibanja, drugi se skriva v vzdušju miru in bratstva različno mislečih znotraj lož, ki ga tudi osvetljuje pričujoča monografija. Besedilo temelji na izvirnih arhivskih dokumentih, številni so uporabljeni in objavljeni prvič. Vsestransko osvetljeno gibanje nam tudi z raznovrstnim slikovnim gradivom in biografijami vidnejših prostozidarjev postaja razumljivejše in ne več tako skrivnostno, kot je v preteklosti želelo biti.