2. APRIL – MEDNARODNI DAN KNJIG ZA OTROKE
Letošnje praznovanje 2. aprila – mednarodnega dneva knjig za otroke – bomo s pregledno razstavo posvetili dvajsetletnici Slovenske sekcije IBBY in s strokovnim simpozijem, ki ga bomo namenili prevajanju mladinske književnosti; oboje bomo pripravili skupaj s Pionirsko – centrom za mladinsko književnost in knjižničarstvo v Mestni knjižnici Ljubljana, v enoti Knjižnica Otona Župančiča. Poseben poudarek praznovanju daje letošnja IBBY-poslanica z naslovom Nekoč je živela zgodba, ki so jo pripovedovali po vsem svetu.
Slovenska sekcija IBBY je združenje slovenskih avtorjev (književnih in likovnih ustvarjalcev ter prevajalcev) mladinske književnosti in njihovih stanovskih združenj; strokovnjakov s področja mladinske književnosti; knjižnic, založnikov, knjižničarjev in vseh drugih, ki književnost posredujejo mladim (www.ibby.si).
V slovenskem prostoru je povezana z mnogimi prizadevanji, dejavnostmi in projekti na področju mladinske književnosti in branja. Zadnji dve leti uspešnim promotorjem mladinske književnosti in branja podeljuje tudi Priznanja Slovenske sekcije IBBY in skupaj s Pionirsko - centrom za mladinsko književnost in knjižničarstvo »zlato hruško« najboljši prevedeni mladinski knjigi.
V mednarodnem prostoru si Slovenska sekcija IBBY prizadeva za uveljavljanje kakovostne slovenske mladinske književnosti: Slovenski strokovnjaki in promotorji mladinske književnosti aktivno sodelujejo na mednarodnih kongresih IBBY, seminarjih in drugih strokovnih srečanjih, v mednarodni reviji Bookbird objavljajo prispevke o slovenski mladinski književnosti.
Vsako leto druga nacionalna sekcija ob 2. aprilu pripravi IBBY-poslanico, Slovenska sekcija poskrbi za prevod in spodbuja praznovanje mednarodnega dneva knjig za otroke po vsem slovenskem prostoru. Skupaj s Pionirsko – centrom za mladinsko književnost in knjižničarstvo vsako leto pripravi razstavo ob 2. aprilu in strokovno posvetovanje.
Letošnjo poslanico in plakat je pripravila Mehiška sekcija IBBY;
poslanico je napisal Francisco Hinojosa, plakat pa narisal Juan Gedovius.
Nekoč je živela zgodba, ki so jo pripovedovali po vsem svetu
Nekoč je živela zgodba, ki so jo pripovedovali po vsem svetu. Pravzaprav zgodba ni bila le ena, ampak jih je bilo več in svetu so začele pripovedovati o neubogljivih deklicah in skušnjavskih volkovih, o steklenih čeveljčkih in zaljubljenih kraljevičih, o pametnih mačkih in majhnih kositrnih vojakih, o prijaznih velikanih in tovarnah čokolade. Svet so napolnile z besedami, pametjo in izjemnimi liki. Vabile so k smehu, k čudenju, k sobivanju. Osmislile so svet. In te zgodbe se vse odtlej množijo in nam tisoč in enkrat pripovedujejo: »Nekoč je živela zgodba, ki so jo pripovedovali po vsem svetu ...« Kadar zgodbe beremo, pripovedujemo ali poslušamo, urimo svojo domišljijo, skorajda kakor da bi jo vzdrževali z vajo. Nekega dne se bo katera od teh zgodb zagotovo vrnila v naše življenje in nam prinesla ustvarjalno rešitev za težavo, ki nam bo stala na poti. Z glasnim branjem, pripovedovanjem ali poslušanjem zgodb nadaljujemo tudi prastari obred, ki je igral temeljno vlogo v civilizacijski zgodovini: ustvarjal je družbo. Te zgodbe združujejo različne kulture, pretekle čase in generacije, da bi nam pripovedovale o enakosti – da smo vsi enaki: Japonci, Nemci in Mehičani; tisti iz sedemnajstega stoletja in današnji ljudje, ki beremo zgodbe na medmrežju; stari starši, starši in otroci. Zgodbe izpolnjujejo vse ljudi na enak način, ker smo – kljub ogromnim razlikam – globoko v sebi vsi junaki teh zgodb. Zgodbe so drugačne od živih organizmov, ki se rojevajo, razmnožujejo in umirajo – zgodbe prekipevajo od plodnosti in so lahko tudi nesmrtne. Zlasti tiste ljudske, ki jih je ob pripovedovanju in vnovičnem zapisovanju mogoče prilagajati danim okoliščinam in razmeram. In tako postajamo njihovi soustvarjalci.
In nekoč je bila dežela, polna bajk, zgodb in legend, ki so se več stoletij prenašale z ustnim izročilom, pripovedovale zamisli o stvarjenju, pripovedovale o preteklosti, ponujale kulturno bogastvo, razvnemale radovednost in vabile nasmeh na obraze. V tej deželi so le redki imeli dostop do knjig. A to se je že začelo spreminjati. Danes zgodbe že dosežejo tudi najoddaljenejše kotičke moje domovine, Mehike. In ko najdejo bralce, udejanjajo svojo vlogo pri oblikovanju družbe, družine in posameznikov, ki bodo zato laže našli srečo.