3 vprašanja: Marko Pavliha
Marko Pavliha, pravnik in predavatelj, nekaj časa je bil tudi v političnih vodah, se je v zadnjem obdobju obrnil k pisanju esejističnih knjig, ki jim poudarjeno dodaja tudi duhovne vsebine. Svetilnik je njegova avtobiografija, v kateri iskreno spregovori tudi o svojih dolgoletnih težavah s pretiranim uživanjem alkohola.
Svetilnik: padci in pobiranja poetičnega pravnika
fotografije: Arne Hodalič, Katja Bidovec
Chiara, zbirka Osebno, 2023, m. v., 280 str., 24 €
Bukla: Podnaslov vaše avtobiografije zveni zelo iskreno. Kaj vas je napeljalo, da ste se tako odprli za bralce, kako je knjiga nastala in kdo je vaš svetilnik?
Pavliha: Knjigo sem napisal na povabilo Založbe Chiara in urednice Tadeje L. Zupan za zbirko Osebno. Takoj sem si postavil pogoj, da moram biti popolnoma iskren, kajti le tako naj bi bilo moje pisanje bolj zanimivo in koristno za bralce, da se lažje poberejo ob morebitnih padcih. Odkritosrčnost se spogleduje tudi z domišljijskim svetom, zato je Tone Partljič knjigo laskavo opisal kot napol beletristiko, kar me radosti, morda je po pristopu celo malce podobna Flisarjevemu legoromanu. Moji poglavitni svetilniki, ki me osmišljajo, pa so ljubezen, družina, mir, zdravje, knjige, pisanje, poučevanje, duhovnost, delo na sebi, narava, živali in celotno stvarstvo. Vse to mi pomaga, da tudi sam svetim v temi in nemara še komu osvetljujem plovbo po razburkanem morju, ki se imenuje Življenje.
Bukla: Eden od zdrsov v vašem življenju je bila tudi odvisnost od alkohola, kjer je ključno vlogo pri premagovanju ovir odigrala vaša soproga Ester. Kaj bi bilo z vami, če ne bi bilo nje ali če vam ne bi uspelo?
Pavliha: Kdo ve, bržkone nič dobrega, najbrž bi bil še eden od premnogih zapitih slovenskih intelektualcev, ki za razliko od pijanca iz Malega princa pijejo zato, da ne bi bili pozabljeni ali da bi potlačili kakšno travmo iz preteklosti.
Bukla: Znani ste po svojem duhovnem iskateljstvu, ki ste ga popisali v mnogih knjigah. Kje in kako vlečete ločnico med tistim, kar o duševnosti trdi znanost in kar o tem menijo manj strokovne in bolj ezoterične knjige?
Pavliha: Ločnica je bolj zabrisana, kot se dozdeva na prvi pogled. Tudi sam sem bil nekoč skeptičen do vsega, kar se ni ujemalo s prevladujočo materialistično znanostjo, ki temelji na kartezijanski paradigmi, a so me vendarle mikala mejna področja, kot je denimo parapsihologija. Potem sem se začel poglabljati v starodavne vzhodnjaške in zahodnjaške filozofske in verske spise, odkritja kvantnih fizikov, Nobelovih nagrajencev in drugih pogumnih modrecev, ki se ukvarjajo zlasti z energijo, vibracijami, frekvencami in celostno zavestjo ter z novimi dognanji zapolnjujejo vrzeli klasične znanosti. Marsikatero področje, ki je še pred stoletjem veljalo za psevdoznanost, je danes splošno priznano in tako se bo verjetno dogajalo tudi v prihodnje.