3 vprašanja: Marko Radmilovič
Marko Radmilovič je novinar, ki v zadnjem času vse bolj postaja tudi knjižni avtor. Po romanu Kolesar in biografiji o Tonetu Vogrincu Vsi me kličejo Tona so zdaj izšli še njegovi odmevni in lepo oblikovani kolumnistični Zapisi iz močvirja.
Marko Radmilovič
Zapisi iz Močvirja
2022–2010: Naprej v preteklost
Pivec, 2023, t. v., 176 str., 29,90 €, JAK
Bukla: V vaši knjigi so zbrani zapisi od leta 2010 pa do 2022. Kako se je v tem času spremenilo to naše močvirje? Gremo res naprej v preteklost?
Radmilovič: V enem izmed »močvirij« sem parafraziral naslov enega najljubših filmov moje mladosti, zgolj kot zanimivo jezikovno figuro, ne vedoč, da se bo ta z leti vedno bolj materializirala. Namreč, ko bo bralec prebral izbor kolumn, bo dobil hecen občutek v trebuhu, da se je vsa naša realnost, vse, kar menimo, da je novo, enkratno in neponovljivo, nekoč že zgodilo. Eni in isti vzorci, ne le političnega, temveč tudi širšega družbenega življenja, se ponavljajo iz leta v leto, iz desetletja v desetletje. Ne bi predaval, da so že Heleni poznali te principe, po katerih smo obsojeni na ponavljanje zgodovine – v primeru, da je ne poznamo. Niti ne bi o marksističnih modrostih na to temo, a zbrana močvirja so le še en dokaz, da za seboj vlačimo težko kroglo preteklosti.
Bukla: Ali (in če, kako) na pisanje vaših besedil vpliva tudi način njihovega podajanja, torej njihovo branje na radiu? Ali medij pogojuje formo ali pa se na to niste nikoli ozirali? Ste se o tem kdaj pogovarjali z njihovimi interpreti?
Radmilovič: Z interpreti kolumn, se pravi v preteklosti z Ivanom Lotričem, zadnje desetletje pa z Juretom Frankom ter kdaj pa kdaj tudi z Matjažem Romihom in Igorjem Velšetom, me veže tudi osebno prijateljstvo. Radijska kolumna ni ravno oblika, ki bi bila povsem vsakdanja. Gre bolj za žanrski hibrid, ki pa ima na srečo na Valu 202 že precej dolgo tradicijo. Pred menoj je žanr skoraj izumil in ga tudi proslavil Marko Zorko s Točno opoldne, nato se je zbrala ekipa okoli Sterga erga, končno pa so zdaj že več kot dve desetletji stalnica v programu Zapisi iz močvirja!
Bukla: Vaše radijske kolumne slovijo po izvirnem pogledu na obravnavane teme, izbranem in zašiljenem humorju. Katera od besedil, zbranih v knjigi, so imela največji odmev? Ste imeli zaradi katere od kolumn kdaj težave?
Radmilovič: Neposrednih težav nikoli oziroma imam precej debelo kožo. Hočem reči, da za svojimi stališči stojim, ne pišem kar nekaj v tri dni, v večini primerov gre za teme, ki jih poskušam vsaj razumeti, če že ne tudi naštudirati. Kdaj pa kdaj je moral posredovati varuh poslušalčevih pravic, stalnica so nestrinjanja na družbenih omrežjih. Ampak ker sam nisem vključen v nobeno digitalno platformo, me to boli še manj. Pri svojem pisanju čutim predvsem izjemno močno odgovornost do javnosti. Ta pritisk, da bi bile moje besede … ne žaljive ali duhamorne … temveč da bi bile neumne, neumestne, je hujši kot vsi komentarji, ki jih dobim na račun zapisanega. Seveda pa je toliko lažje, če imaš v uredništvu trdno in zvesto podporo. To pa imam na Valu 202 in Radiu Slovenija nasploh že več kot dve desetletji.