Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 29 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Ljubljana - Unescovo mesto literature

Amelia Kraigher: Humanistika ne sme biti peto kolo

Andrej Hočevar, Bukla 161, 7. 7. 2021

Amelia Kraigher: Humanistika ne sme biti peto kolo

Ime založbe, ki jo zadnjih pet let kot odgovorna urednica vodi Amelia Kraigher (1974), je za marsikoga uganka: cf. je iz latinščine izhajajoča kratica, pomeni pa confer, tj. primerjaj. Največkrat se pojavi prav v opombah pod črto, ki jo v imenu ljubljanske založbe, specializirane za izdajanje humanistike in družboslovja, simbolizira poševnica; je torej tekst znotraj teksta, metadiskurz in nov diskurz, napotilo k vedno novemu branju in obenem opomin, da je treba biti do prebranega vedno tudi kritičen. Da v resnici ni zadnje besede. Da je treba, kot pravi Amelia, nenehno problematizirati tudi lastno pozicijo.

»Stopila sem v velike čevlje,« pravi Amelia, ki je prišla iz sveta gledališča – kritičarka, dramaturginja, selektorica Borštnikovega srečanja in urednica revije Maska in treh zbirk, za kar je bila leta 2018 tudi nagrajena. Uredniško mesto je namreč prevzela od Zoje Skušek (1947–2019) in podedovala uredniški odbor.

Nekdanji krog sodelavcev Studie humanitatis, kjer je delala tudi Zoja Skušek, preden je tako rekoč iz nič, zgolj s svojim intelektualnim kapitalom, ustanovila novo založbo, je predstavljal intelektualno elito. Danes, pravi Amelia, ko ni več ne Zoje Skušek ne Nede Pagon (1941–2020), urednic v javnem diskurzu tako rekoč ni več. Humanistične in družboslovne založbe – poleg Založb /*cf. in Studia humanitatis predvsem še članice neformalne kooperative THD Društvo za teoretsko psihoanalizo, Sophia in Krtina – imajo ugledne, a razpršene uredniške odbore, v resnici pa so relativno majhne, finančno podhranjene in v operativnem smislu odvisne od peščice sodelavk. »Da vsak dela vse, ima svoj čar,« komentira Amelia, »a je tudi utrujajoče.« Založbo /*cf., ki let­no izda deset knjig in ima prav toliko zbirk, vodita denimo dve osebi in pol, od katerih je samo ena zaposlena, in to ne Amelia … »Humanistika je peto kolo,« pravi, »to delo je tlaka! Kar sem nekoč počela sama, zdaj na Maski oprav­ljajo tri osebe.«

In čeprav je angažirana borka, nenehno v pripravljenosti, se Amelia tudi sama ne vidi v vlogi javne intelektualke; njeno poslanstvo je prispevati k večji slišnosti kritične misli in več­ji vidnosti humanistike nasploh. Dosegla je denimo, da je nagrada Fabjana Hafnerja odprta tudi za humanistiko. Razgiban program založbe, ki ob teoriji izdaja tudi leposlovje – lani denimo nagrajeni roman Gašperja Kralja –, zapolnjuje »bele lise«, prazna mesta, saj prinaša temeljne tekste v razvoju kritične misli, in skrbi za razvoj terminologije. »Opažam veliko šlamparije,« pravi Amelia, »ampak zame mora biti vse neoporečno in šestkrat pregledano.« Temeljito opravljeno uredniško delo terja svoj čas – do izida včasih minejo kar tri leta –, Amelia pa ima v delu ali mislih vedno že 30 novih naslovov.

Znana po tem, da brez zadržkov vsem v obraz pove, kaj si misli, kritična do predvid­ljivih in neproblematičnih uredniških politik, se Amelia zaveda, da so nekatere knjige iz njihovega programa »strahotne« in na prvi pogled ne nujno prijetno branje, a so v nekem smislu vse vendarle tudi »popoln užitek«. »Teorija je vznemirljiva,« pravi, pa čeprav ima včasih neprijetne posledice. Kritična je denimo do evropskega kolonializma, ki je zakrivil strašne, daljnosežne škode, ali pa do evropocentričnosti humanistike in akademskih (univerzitetnih) založb. Zato je še posebej vesela, da je letos soustanovila mednarodno zvezo levih založnikov, ki združuje kar 43 založb z vsega sveta.

A v vsem tem ni skrit samo tisti performativni element, za katerega pravi, da jo spremlja že od nekdaj, temveč je tudi to predanost ured­nice, ki si prizadeva »teorijo prevajati v družbeni angažma in pritisniti na travmatične točke zahodne civilizacije«. Posledično teorija včasih stopa v svet tudi tako, da razmisleki vodijo do konfliktov. To je cena, ki jo je Amelia pripravljena plačati. Kar se za urednico in humanistično založbo tudi spodobi. Pa ne zato, ker bi ona – ali humanistika nasploh – imela recept, kako svet spremeniti na bolje. Pač pa zato, ker bi bil svet brez humanistike že zdavnaj pogubljen.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...