Andrej Rozman Roza: Tudi v groznem svetu se moramo režati
Nedolgo po festivalu Ana Desetnica, kjer sva se z Andrejem Rozmanom Rozo (1955) prvič srečala, v njegovem ateljeju blizu Cukrarne primerjava vtise s predstav, ki jih je Roza videl seveda več od mene. Kmalu se izkaže, da je na tekočem tudi s slovensko (in češko) literaturo in da redno spremlja slovenski film, ki pa je, kot pravi, na tako slabem glasu, da ne poznamo niti tistega, kar je dobro.
Pri Rozi, avtorju približno 25 knjig in 50 predstav, je drugače. Njegovo delo je na dobrem glasu in skoraj ponarodelo, ob tem pa še splošno priznano z vrsto nagrad od zlate ptice do Župančičeve in Levstikove nagrade, večernice, nagrade Prešernovega sklada in drugih. Potem ko je bil kot soustanovitelj udeležen pri številnih skupinah in projektih, je nazadnje ustanovil svoj Rozínteater, ki ima skladišče in vrt, a ne lastnega odra.
Roza doživeto razlaga, kaj ga je na festivalu navdušilo, kje je kdo imel skrit mikrofon in kdo je dobre namene pokvaril s pridigarskim nastopom. To je ironija »kenguruja« zaničniške verske skupnosti, ki je pred približno desetimi leti začel voditi »zaničniška odmaševanja« in sodeloval na petkovih protestih. Roza je prepojen z ironijo, ki ima vedno dvojno dno, da pri njegovem klovnovskem pogledu na svet včasih ne veš, kaj misli resno in kdaj se heca. Humorist pa je, kot najbrž veste, najbolj žlahten takrat, ko se dela norca iz samega sebe.
V predstavi Najemnina je denimo igral zadrteža, ki se razburja, da bi morali angleške popevke na radiu simultano prevajati. Toda ko Roza pove, da je sceni ponekod sledil pritrjujoč aplavz, ni več smešno. Rozi ne gre za borbo zoper vplive tujih jezikov; paziti se je treba kulturnega siromašenja in jezikovnega čistunstva, pravi. Če med občinstvom in umetniki ni dosti stika, / ne reši nas nobeno umetno ščitenje jezika. / In gradnja varnostnih zidov je nepotreben trud. / Slovenščini ni treba obrambe, ampak vzpodbud.
Rozovo ustvarjanje je od nekdaj družbeno angažirano. Kot pravi, je umetnost namenjena predvsem družbi. Zato bi morali, kot je zapisal, »naredit vse, kar je mogoče, da dobimo čimveč umetnosti, ki bo nam govorila o nas in jo bomo imeli radi«. Toda Slovenci smo zaradi romantičnega pojmovanja Prešerna in Cankarja še vedno ujeti v predstavo, da je umetnost namenjena umetnikom, zato nam manjka volja za ustvarjanje sodobne popularne kulture. Nič nimam proti ritmom valčkov in polk, / če s teksti se ne poneumla folk / in če zarad vse večje ljudskosti / ne propagira infantilosti.
Umetnost, pravi Roza, je ena od oblik prizadevanja za boljši svet. Ker pa gre ta svet očitno po zlu, je treba težave premagovati tudi s smehom. In tukaj se rado zatakne. Roza omeni, kako so bili Butalci sprva nerazumljeni, pa kako se je Kafka, kadar je svoje delo bral prijateljem, menda na glas krohotal. Zakaj potem Slovenci in Nemci v njem vidimo predvsem morbidnost, edino Čehi pa razumejo njegov humor? Absurd je družbeno angažiran, nagravžnost (ne banalna!) je lahko osvobajajoča, packarije pa so (v pravi meri!) predvsem subverzivne.
Čeprav so Rozove pesmi za otroke, v katerih se denimo vrta po nosu, v ideološkem smislu osvobajajoče, poudarja, pa je njegova naloga vendarle povedati tudi, kaj je prav in kaj ne. Denimo, ne vleče se na ušesa in ne govori se med predstavami, kot je pred kratkim opozoril v pesmih, ki jih je na povabilo prijateljice napisal za neko predstavo o bontonu. Zato pri njem žabci niso princi, ampak zadovoljni žabci, povodni možje niso grozeči, ampak ogroženi, saj predstavljajo ogroženo naravo, grozeči pa so predvsem vase zagledani ljudje …
Roza pravi, da se Slovenci ne znamo soočiti s tem, kar smo. Toda njegovo delo, tudi z rekontekstualiziranjem klasikov, je pomemben korak k preseganju ideološkega diskurza o lastni zgodovini. Dokler imamo Rozo, je tudi upanje. A Slovenk in Slovencev brez slovenščine ni. / In če se ona ne širi in ne bogati, / bolj ozki in ubogi z njo vred smo tud mi.