Anketa: Kaj je prevajalska veščina?
Prevajanje je nedvomno veščina, toda kakšna? Je to »obrtniška« veščina – v tradicionalnem pomenu besede ars – ali umetnost v modernem smislu? Deset prevajalk in prevajalcev smo anketirali o njihovem pogledu na različne vidike prevajalske veščine. Vsak je odgovoril na eno od ponujenih vprašanj po svoji izbiri.
Je treba jezik študirati na univerzi, da bi iz njega dobro prevajali?
Nadja Dobnik: Vrhunske prevajalce radi primerjamo z vrhunskimi glasbenimi poustvarjalci – si je mogoče zamisliti vrhunskega violinista, interpreta najzahtevnejših klasičnih skladateljev, ki ne bi bil akademsko izobražen? Po mojem mnenju je za prevajanje literarnih in humanističnih besedil študij vsaj enega tujega jezika eden od nujnih pogojev, čeprav bo prevajalec morda kasneje prevajal iz več jezikov. Poglobljen študij jezika na univerzi pomeni spoznavanje zakonitosti, razumevanje specifičnih in univerzalnih principov izražanja z besedami. Drugi nujni pogoj, na katerega pogosto pozabimo, pa je poglobljeno znanje slovenščine, poznavanje njenih zakonitosti, posebnosti in specifičnih izraznih možnosti.
Anja Naglič: Ker je med dobrimi, tudi nagrajenimi prevajalkami in prevajalci kar nekaj takih, ki niso študirali jezika, iz katerega prevajajo, ali celo sploh niso jezikoslovci, je odgovor na to vprašanje očitno ne. Vseeno pa mislim, da je za prevajalca/prevajalko zelo koristno, če tako izhodiščni kot tudi ciljni jezik pozna poglobljeno in celovito – se pravi, da je seznanjen/a s fonetiko, morfologijo, sintakso, leksikologijo, zgodovinsko slovnico itd. Zelo koristno je tudi znanje s področij kontrastivne analize in teorije prevajanja. In do vsega tega znanja najzanesljiveje pridemo prav z univerzitetnim študijem jezika …
Iz koliko jezikov lahko mojstrsko prevaja ena oseba?
Tomaž Potočnik: Najbolje, da iz enega naenkrat; razen če prevajaš Twainov esej o grozotah nemškega jezika, ki v angleščini z nemško skladnjo napisan je. Ampak čisto zares, če hočeš mojstrsko prekladati iz nekega jezika, moraš najbrž imeti smisel za humor v tem jeziku in se tudi znati pošteno skregati v njem, sanjati v njem, prebrati navodila na mehčalcu za perilo ali pa direktivo o ribolovnih kvotah. Da to dosežeš, se moraš kar nekaj let potepati po tem jeziku: z letalom, branjem, couchsurfanjem, branjem, poslušanjem tovarišic, branjem, peš, kakor hočeš. Tolikokrat, kot lahko vse to narediš, iz toliko jezikov lahko mojstrsko prevajaš (če znaš poleg tega tudi prevajati).
Je prevajalčev umetniški čut isti ali drugačen kot literatov?
Saša Jerele: Po mojem imata prevajalec in literat v mnogočem podoben čut. Prevajalcem sicer ni treba konstruirati zgodbe ali obvladovati pripovedovalskih tehnik; pišejo po predlogi. Je pa lahko ta predloga zelo zapletena. Morajo jo natančno razumeti in nato interpretirati. To zahteva kompleksen posluh; vsakič ti ne uspe enako. Ne gre samo za obvladovanje izvornega jezika ali pravilno rabo slovenščine. Gre za to, kako kompleksno prevajalec dojema, doživlja in nato podaja naprej vse različne elemente literarnega dela kot celote. Povprečen prevod marsikaj prezre in splošči, znivelira. Dober prevod deluje živo in bralca neprimerno bolj »zadene« – na tej točki se začne umetnost.
Katja Zakrajšek: Mislim, da sta to različni vlogi v besedni umetnosti, ki zahtevata tudi različna (četudi prekrivajoča se in seveda povsem kompatibilna) nabora veščin. Kot prevajalka ne gradiš lastne vsebine, zgodbe, likov itd. – čeprav naj bi imela seveda dober občutek za to, ali ti elementi literarnega dela »štimajo« ali ne. Še kako dejavno pa si soudeležena v njihovem jezikovnem oblikovanju. Pri tem moraš verjetno razvijati precej več fleksibilnosti, kot jo zahteva vloga pisateljice, če naj uspešno posreduješ različne avtorske glasove in poetike z njihovimi posebnostmi uporabe in gnetenja jezika.
Kako poglobljeno mora prevajalec obvladati medbesedilne, kulturne in družbene vidike, povezane s prevajanim besedilom?
Štefan Vevar: Bolj ko jih prevajalec obvlada, bolj ko obvlada tako imenovani kulturni kontekst, v katerem je nastal izvirnik, toliko bolj je ta zanj razumljiv. Ker je kulturni kontekst v glavi reflektiranega prevajalca implicitno navzoč, ga tudi intuitivno soprevede. To je opazila tudi teorija, ki v tem smislu govori o prevajanju kot kulturnem transferju. Prevod te vrste je bistveno razumljivejši in tudi edini zares deluje, saj ni nasledek sterilne, zgolj besedilne operacije. Mora pa tak kompetentni prevod še skozi filter ciljnega kulturnega konteksta. Del kulturne specifike izvirnika ostane namreč za novega ciljnega bralca (bralca prevoda) nerazumljiv, če ga prevajalec dozirano ne prilagodi; včasih zadostuje že manjša posplošitev, včasih neopazna intervencija (adicija) in nemalokrat domiselna izbira kulturnega ekvivalenta.
Iztok Ilc: Poznavanje zunanjih prvin znatno olajša prevajalčevo delo, saj prevodni problem nenadoma ni več problem, če vemo, kaj se za njim skriva. Pri tem ne gre za obvladovanje, temveč za raziskovanje. Prevod zmedenega opisa kake fasade je takoj lažji, ko imamo pred sabo sliko, namig na obskurno gledališko melodramo takoj zaživi, če vemo, za kaj gre, bitka je bolj napeta, administrativni postopek jasen. Kar pa je stvar obvladovanja, je tisti izostreni občutek, ki prevajalcu namigne, kaj mora dodatno preveriti. Toda prvi pogoj za razvoj tega občutka je nedvomno široka splošna razgledanost. Brez tega nikakor ne gre. Ali je književni prevajalec splošno razgledan ali pa naj raje počne kaj drugega.
Seta Knop: Preprost odgovor bi se glasil: čim bolj. Po mojem celo bolj, kot da popolnoma obvladamo besedišče ali tekoče govorimo jezik, iz katerega prevajamo: ne prevajamo namreč besed, ampak smisel, kontekst, v katerem nastopajo, tako znotraj kot zunajliterarne konotacije, ki se obešajo nanje. Naključen primer: če pri prevajanju knjige o antiki iz angleščine naletimo na besedo tribe, se to ne nanaša na pleme, ampak na antične okraje, ki so resda izšli iz plemenskih skupnosti, a se v stari Grčiji imenujejo file in v Rimu tribusi. Zveni zapleteno? Pa tudi zanimivo, in ravno zato je prevajanje početje na izbranem stičišču med umetnostjo in obrtjo; nekaj, čemur z lepo slovensko besedo rečemo veščina. V vsakem veščaku pa je tudi malce veščca oziroma čarovnika, mar ne?
Je prevajanje obrt ali umetnost?
Sonja Benčina: Verjetno umetnostna obrt, a še vedno obrt. Kot prava obrtnica prevajalka uporablja orodja, ki so ji na voljo – najboljša si z leti oblikuje sama. S količino opravljenega dela postaja hitrejša in spretnejša, veliko stvari dela avtomatsko. Ve, da mora imeti včasih stranka prav, četudi se moti. Nauči se biti zadovoljna z izdelkom, čeprav bi vedno lahko našla kaj, kar bi se dalo popraviti. In nenazadnje: vsak lahko sam malo pošušmari, a telefonska številka res dobre obrtnice je zlata vredna.
Nada Grošelj: V prevajanju literarno kakovostnih besedil se obrt in umetnost zame spajata v nekakšno umetno obrt, dejavnost, ki mi je pri srcu že od mladih nog. Prevajanje idejno ni dovolj inovativno za status »polnokrvne« umetnosti, vendar obenem zahteva estetski čut, mešanico prirojene in priučene spretnosti ter inventivnost v okviru, ki ga je že začrtal avtor besedila ali konec koncev klekljarskega vzorca. Seveda nas lahko nagovori tudi povprečno ali celo podpovprečno prevedeno besedilo, če skozenj pronicajo zanimiva zgodba, izvirna metaforika ali prodorna misel, toda neskaljen užitek nudi le kongenialen, tankočuten, okreten prevod, z eno besedo – umetniški.