»Besede so pomembne!«
Andrej Blatnik je pisatelj in publicist, po svojem poklicu pa je že več kot četrt stoletja knjižni urednik. Zadnja leta kot izredni profesor predava na Oddelku za bibliotekarstvo Filozofske fakultete, med drugim poučuje tudi uredniške tehnike. O teoriji in praksi urednikovanja smo se z njim pogovarjali ob izidu dveh novih knjig domačih avtorjev, ki ju je podpisal kot urednik.
Bukla: Z urednikovanjem knjig se ukvarjaš že dolgo časa. Kako se je vloga knjižnega urednika po tvojem mnenju spremenila v zadnjih dvajsetih letih?
Blatnik: Začel sem sredi osemdesetih letih s knjižno zbirko Aleph. Prva leta smo vsi okrog nje delali zastonj, le avtorji so bili plačani – sredstva so bila zelo omejena in prav se nam je zdelo, da jih dobijo avtorji, saj brez njih ni nič. Potem se je filozofija spremenila in včasih se zdi, kakor da je avtor neki zamenljiv »dobavitelj«, čeprav je pri vsaki konkretni knjigi edini, ki je zares nezamenljiv – in morda zato plačilo na uro vloženega dela narašča z oddaljevanjem od avtorskega dela. Najmanj dobi avtor, potem prevajalec, potem lektor, potem urednik in tako vse do direktorja založbe – če seveda ni vse to ena in ista oseba.
Po kratkem postanku pri Kmečkem glasu, kjer sem izgubil precej iluzij o možnostih domače popularne literature, zdaj v različnih oblikah že 25 let sodelujem s Cankarjevo založbo. Prišel sem zaradi zbirke XX. stoletje, takrat je še kazalo, da kakovostna literatura lahko izhaja brez subvencij. V devetdesetih letih je vsa redakcija vsako jutro pred delom pol ure ob kavi govorila ne le o novih projektih, ampak tudi o družbenih zadevah in se ob tem spraševala, kaj bi bilo treba izdati in kako.
Danes je zadeva precej bolj industrijska; ne le uredniška delovna okolja, tudi uredniki sami sebe vse manj dojemamo kot oblikovalce javnega prostora in vse bolj kot nekakšne mehanike, ki popravljajo napake in skrbijo, da stvari tečejo, se mi zdi. Prehod iz poslanstva v posel ali vsaj veščino. Deloma je vplivala preobrazba knjige iz predmeta posebnega družbenega pomena, kot se je včasih reklo, v le enega številnih bolj ali manj uporabnih izdelkov na trgu, deloma pa tudi splošna prekarizacija intelektualnih poklicev, ki ne proizvajajo takoj vnovčljivih dobičkov.
Bukla: Kaj po tvojem mnenju loči dobrega od manj dobrega knjižnega urednika? Eden od anekdotičnih odgovorov na to je, da dober urednik zmore večkrat reči ne.
Blatnik: Urednikova naloga je res zlasti precejanje dobrega od manj dobrega in podpora temu dobremu, da postane še boljše. Po izidu pa mora nekaj svoje energije vložiti še v predstavljanje kvalitete knjige drugim, seveda ob pomoči sodelavcev za trženje in promocijo, da knjiga dobi kaj odmeva.
Bukla: Kako lahko urednik pripomore k boljši prodaji in promociji knjige?
Blatnik: Na faksu učimo organizacijo založb po zahodnih učbenikih in središčno vlogo ima tam urednik, seveda pa ne more nič brez dobrih podpornih služb. Ampak pustimo teorijo, če imamo konkreten domač primer: ko je Jelka Ciglenečki prekinila sodelovanje z Beletrino, jo je direktor založbe Goga Mitja Ličen nemudoma povabil v ekipo in hitro so sledili rezultati: radikalno izboljšanje programa, ki se je poznalo tudi pri subvencijah in prodaji. Monumentalni pesniški projekt Borisa A. Novaka, za katerega pri večjih založbah ni bilo navdušenja, je ne le prejel Župančičevo nagrado, temveč so knjigo tudi razprodali, letos je Goga, skupaj z Miho Mazzinijem, prejela kresnika ... Torej: ne le urednik, temveč tudi poslovni načrt, ki urednika ustrezno vrednoti, to je recept.
Bukla: Pravkar sta pri Cankarjevi založbi izšli dve knjigi domačih avtorjev, pesniška zbirka Uroša Zupana Avtomobilski bluz in potopisne zgodbe Agate Tomažič Zakaj potujete v takšne dežele? Kaj ti je bilo pri obeh najbolj všeč, da si se odločil za njuno izdajo?
Blatnik: Poezije sicer že dolgo ne urejam več, le za Uroša tu in tam naredim izjemo. Bil sem urednik njegove prve knjige, legendarnih Suter (1991), ki so bile, mimogrede, ena prvih računalniško pripravljenih knjig pri nas, njegova poezija pa je tudi toliko narativna, da si domišljam, da ji lahko kaj uredniško prispevam. Poezije sicer ne urejam več, berem in poslušam pa jo še – in Uroš se mi zdi v špici, ne le slovenski, zato o objavi ni dvoma. Agatine knjige pa sem se razveselil, ker si v zbirki S poti želim čim več izvirnih literarnih potopisov, in kako posebni in dobri so njeni, sem opazil že ob časopisnih objavah. Mimogrede, največja uspešnica v zbirki, Črni angel, varuh moj Sonje Porle, je nastala na vabilo, po branju njenih besedil v časopisju.
Bukla: Tvoj program je večinoma prevoden, med domačimi avtorji pa izdajaš zelo odmevne prvence. Zadnji trije so vsi dobili nagrado za najboljši prvenec, Vesna Lemaić 2009, Jasmin B. Frelih 2013, Zoran Knežević 2014, Jasmin pa pred kratkim tudi nagrado EU za književnost. Je to naložba v prihodnost?
Blatnik: Žal ne, bolj učinek minulega dela – z večino avtorjev prvencev pridem v stik prek delavnice kratke zgodbe, ki jo vodim pri LUD Literatura. Čeprav so te knjige uspešne (Zoranova in Jasminova tudi ponatis njeni, kar se domačim delom zgodi le redko), kasneje avtorji velikokrat prestopijo k manjšim založbam, kjer dobi domači avtor več pozornosti. V svetu je ravno obratno, avtorji se pri manjših založbah uveljavijo in potem prestopijo k večjim. Ker Cankarjeva začenja s ponujanjem avtorjev tudi v tujino, kjer ima slovensko založništvo še ogromno rezerve, se bo ta trend, upam, malce omilil; je pa za boljše sodelovanje z domačimi avtorji treba spremeniti miselne vzorce.
Bukla: Na kaj pa mora biti urednik še posebej pozoren pri izboru prevodnih besedil?
Blatnik: Odvisno od programa, ki ga ureja. Če je ta strogo tržen, se mora prilagoditi zahtevam uporabnikov in le poskrbeti za ustrezen prevod in druge faze priprave izdelka. Če pa dela program, ki je večinsko podprt z javnimi sredstvi (in takih je vse več, saj so tudi za odkup knjig v knjižnicah javna sredstva), pa je mehanizmov izbire več. Sam v zadnjih letih zlasti pazim, da preveč ne prevlada književnost dominantnih jezikov, zlasti angleščine. Ta se ponuja v prevod kar sama ali pa jo ponujajo vztrajni agenti – odlične stvari pa nastajajo tudi v manjših kulturah.
Bukla: Sloviš kot eden od urednikov, ki lahko dokaj svobodno kreirjo knjižne zbirke in izbirajo knjižne naslove. Kako je prišlo do tega, da so nastale posamezne zbirke, denimo Bralna znamenja?
Blatnik: Res, ker ima večina mojih knjig takšno ali drugačno subvencijo, lahko še zmeraj sledim ne prodajnim, ampak družbenim potrebam. Tak primer so ravno Bralna znamenja – zbirka je nastala, ker se mi je zdelo, da se v Sloveniji knjige preveč dela in premalo »misli«. Če bi vsakdo, ki pri nas živi od knjig, zbirko kupoval, bi bila naklada seveda precej višja, vendar je kljub temu zbirka zelo odmevna in domišljam si, da njeni razmisleki prispevajo k boljši prihodnji knjižni pokrajini.
Bukla: Na nedavnem založniškem kongresu je potekala tudi debata o založniških standardih. Kakšno je tvoje mnenje o tem in ali misliš, da bi bilo poklic urednika treba formalizirati s kakšnim strokovnim izpitom?
Blatnik: Ker živimo v prenormiranem svetu, bi zelo rad rekel: ne. Ne, ni treba. Saj je menda jasno, da knjiga potrebuje urednika, če hoče biti urejena, in saj je menda jasno, kaj počenja urednik, pa tudi, kako to počenja dober urednik, in saj nam že zdravi razum pove, da je urednik kot povezovalec med avtorjem in založbo jedro založniškega procesa? Ampak zdravi razum postaja vse bolj nezanesljiva dobrina. Vendar v založniških procesih, v katerih sodelujem, vidim, kako forma vse prevečkrat premaguje vsebino, zato si ne želim še več forme in ohranjam zaupanje v reči, ki bi morale biti razumljive, ne pa zapovedane.
Standarde pa bi seveda potrebovali za vse knjige, pri katerih je udeležen javni denar. Na kratko bi rekel, da bi morala biti vsaka knjiga ustrezno pripravljena (izbrana glede na kakovost znotraj svoje zvrsti, jezikovno in vizualno urejena itd.) in predstavljena, torej dostopna po ustreznih prodajnih poteh, nanjo naj bi tudi opozarjali socialni in množični mediji. To niso neki nedostopni zunanji dejavniki, zanje lahko poskrbi vsak, ki hoče biti zares založnik, in glede na to, kako skrbi zanje, je pač boljši ali slabši založnik.
Bukla: Katere prihodnje knjige se kot urednik najbolj veseliš?
Blatnik: Tik pred izidom je roman svetovno uveljavljenega makedonskega pisatelja Goceta Smilevskega Heloiza. Povratek besed. Zgodba Abelarda in Heloize je ena najbolj znanih ljubezenskih zgodb vseh časov. Smilevski je v opazovanju prepisa njunih pisem opazil, da med številnimi Abelardovimi besedami ni več od stavka o sinu, ki naj bi ga imela s Heloizo. Iz premisleka o tem nastane lep in pretresljiv roman, ki hkrati opozarja, koliko srednjeveških zapovedi in prepovedi med nami in v nas živi tudi danes. In opozarja še na nekaj, na kar sodobno založništvo včasih pozabi: besede so pomembne.