Billy Gates je frajer
Sam spadam med tiste, ki se jim Bill Gates zdi velik frajer, in me ne moti kaj dosti, da ima njegovo podjetje skoraj svetovni monopol nad celim kupom razne programske opreme. Si sploh ne predstavljam, da bi tole besedilo pisal na stari Olympii, v kakih treh verzijah, preden bi mi bila končna dovolj všeč, in z duhamornim popravljanjem raznih napak s corixom (se še spomnite tiste bele svinjarije, ki se je potem lepila na tipke in bedno izgledajočega besedila s celim kupom reliefnih belih lis?). Najbrž se tega zapisa z olimpijo sploh ne bi lotil. Bi se mi zdelo preveč stresno in zamudno.
Tako pa dandanes, ravno z pomočjo Billa in njegovega worda (no, obstajajo sicer tudi druga orodja za to, s katerimi Gates nima zveze), piše besedila cel kup ljudi, ki jih sicer ne bi.
Kar je včasih sicer tudi škoda, na splošno pa je to dobro.
Vsa čast starim mojstrom peresa (no, pisalnega stroja), vendar kaj bi šele napisali, če bi lahko uporabljali računalnik!
In tale Billy že dolga leta najavlja računalnik, ki bo izgledal kot knjiga. Na disku bomo imeli shranjen skoraj ves NUK ali vsaj Mestno knjižnico in bomo na zaslonu, ki bo na videz in otip podoben papirju, prebrali tisto, kar si bomo ravnokar zaželeli.
Stene v stanovanju ne bodo več zabasane s knjižnimi omarami, ampak bodo na njih viseli LCD-zasloni, na katere si bomo reproducirali npr. Mono Liso (v te namene je spretni Billy že zdavnaj zakupil avtorske pravice do reprodukcije raznih umetniških del, s čimer si je zagotovil cinglanje v Microsoftovi blagajni v daljni prihodnosti).
Večini sicer takšna prihodnost izgleda čisto preveč ameriško plastična (no, tole s slikami tudi meni ni ravno všeč), bo pa nedvomno približala knjigo ljudem.
Tako kot je word ljudem približal pisanje.
Bistvo besedila je namreč misel, ki jo to vsebuje, ne pa likovni izdelek, \"naškraban\" z gosjim peresom, ali trda vezava platnic knjige. Zato se mi zdijo nostalgija po nalivnem peresu in madeži od črnila malo mimo, enako pa kupi pršic zažrtih v kupe lepo zloženega papirja, vezanega v knjige po policah.
Ampak me že zdaj prijetno vznemirja misel na to, da bom namesto petih lahko imel na nočni omarici vsaj 50.000 knjig naenkrat.
Knjige namreč ljubim.
Na nočni omarici imam vedno po kakih pet, tako da pred spanjem vedno najdem kaj primernega razpoloženju minulega dneva. Na dopuste in potovanja pa tako ali tako vzamem s sabo poleg ostale prtljage še manjšo potovalko, nabasano samo s knjigami.
Tudi moji zgodnji spomini so pravzaprav vezani na knjige.
Šolske torbe nimam v spominu kot nečesa težkega, kar bi mi krivilo hrbtenico, ampak se spomnim napornega \"troganja\" plastične vrečke, polne knjig, vsak petek iz knjižnice do doma.
In tudi premožnost, ki mi jo danes nekateri zavidajo, osebno še najbolj občutim tako, da sem ter tja zavijem v knjigarno in odnesem domov par vznemirljivih lepotic s polic, ne da bi to ogrozilo življenjski standard moje družine.
Sicer pa knjige doživljam podobno kot ženske. Po eni strani z njimi pobegnem na konec sveta, kjer me nihče ne najde. To mi je ostalo še od pravljic iz otroške zibke. Nekega lepega dne sem se naučil brati in potem nisem bil odvisen od ustnega izročila raznih naključnih pripovedovalcev pravljic in zgodb.
Potem sem z izbrano tematiko in knjigo pobegnil na konec sveta.
Kot pobegneš z žensko, ko je ona predvsem tvoja ljubica.
Tem knjigam pravim \"entertaiment\" knjige.
Razni, Kirsti, Castanede, Dostojevski, Grisham, Milekova, Möderndorfer in ostali.
Kamor koli jaz, z mano entertaiment knjige.
Ker se mi zdi včasih nujno, pa kjer koli že sem, oditi malo na drug konec sveta ali sploh v drug svet.
Skratka, to je moja knjiga ljubica.
Potem pa je še tista, ta zoprna, ki bi jo lahko enačil z tistim delom dominatne ženske, ki jo predstavlja arhetip matere in včasih tudi žene ali hčerke.
Zahteve, tehnične rešitve, znanje in spretnosti.
Te knjige sicer tudi \"trogam\" v svoji prtljagi, v roke pa jih jemljem bolj poredko.
Ker med branjem ne morem pobegniti na drug konec sveta, ampak se moram koncentrirati na problem tukaj in zdaj in njegovo rešitev najti v določeni knjigi.
Te, jaz jim rečem šolske, knjige vzamem v roke, samo če je res nujno.
Življenje se mi zdi namreč bolj zabavno izumljati vedno sproti, ne pa za vsako težavo najti rešitev napisano v šolski knjigi.
Včasih me sicer zamika, da bi pogledal v učbenik, pa se potem zavem, da bi lahko neprestano tiščal nos v knjige, življenje pa bi medtem veselo brzelo mimo mene.
Tako v tisti potovalki nosim tudi razne šolske knjige, ki jih, mimogrede, vestno zbiram, v glavnem pa predstavljajo čisto odvečno težo v moji prtljagi …
Billovega izuma se tako kar veselim, ker imam po stenah raje slike kot knjižne omare, knjig na nočni omarici pa raje več kot manj.