»Bistvo ustvarjanja je v tem, da pride med ljudi.«
Slikarka, grafičarka, ilustratorka, gledališka kostumografka in scenografka Ejti Štih že vrsto desetletij živi in dela v Boliviji, kjer si je ustvarila tudi družino. V tamkajšnjem mestu Santa Cruz med drugim kot prostovoljka vodi galerijo Manzana, ki vse od odprtja pred petnajstimi leti vsak mesec privablja ogromno obiskovalcev.
Kot slikarka in ilustratorka je Ejti Štih v svoji plodoviti karieri do sedaj sodelovala s številnimi priznanimi bolivijskimi, slovenskimi in tudi drugimi pisatelji, in prav eno od takšnih sodelovanj jo je že pred več kot dvema desetletjema napeljalo k zamisli o pripravi knjige z zgodbami, ki bi jih pisatelji ustvarili na podlagi njenih slik.
Svojo idejo je potem najprej realizirala v Boliviji, in to pred dvema letoma, zdaj pa še pri nas. V knjigi z naslovom Slike in zgodbe je poleg petnajstih zgodb priznanih slovenskih literatov tudi prav toliko zgodb bolivijskih ustvarjalcev.
Umetnica me je prijazno sprejela v več kot sto let stari imenitni hiši v središču Bleda, le lučaj odmaknjeni od jezera in obdani z vrtom, ki spominja na pravi mali gozd, zaradi česar se hiša koplje v miru in tišini, ki kar vabita k ustvarjanju …
Ejti je pripotovala v Slovenijo na začetku letošnje pomladi na obisk k svoji mami, vrhunski in vsestranski umetnici Meliti Vovk, ki ji je začelo takrat zdravje že precej pešati, dokler se ni potem na višku poletja poslovila od tega sveta.
Ejtijini zadnji tedni (pa tudi meseci) so bili zato precej naporni, poleg tega je svoje naredila še pandemija koronavirusa, zaradi česar se umetnica še vedno ne more vrniti domov v Bolivijo. A ustvarjalna in organizirana, kot je, je tudi ta čas izkoristila zelo plodovito. Uredila je številne mamine arhive in se lotila temeljite prenove stare hiše, ki zdaj spominja na pravo galerijo v malem, saj je Ejti poskrbela prav za vse, tudi za najmanjše detajle, po stenah pa je občuteno razobesila številna mamina in tudi nekatera svoja dela.
V tako navdihujočem okolju je bilo zato še toliko lepše pokramljati o Ejtijini najnovejši knjigi Slike in zgodbe ter še čem …
Ejti Štih
Slike in zgodbe
prevod: Špela Mihelač
Mladinska knjiga, 2020, t. v., 148 str., 29,99 €, JAK
Bukla: V predgovoru ste napisali, da je ideja za tovrstno knjigo zorela dolgo časa, seme zanjo je bilo menda zasejano že pred skoraj četrt stoletja.
Štih: Res je. K vsemu skupaj me je spodbudila zgodba, ki jo je pisatelj Ốscar Barbery Suárez nekoč napisal k moji sliki Ženska s ključi. Zame je bilo to čisto odkritje! Kako lahko nekdo napiše zgodbo o nečem, česar v resnici sploh ni na sliki?! (nasmeh) Isti pisatelj je kasneje napisal še dve, tri zgodbe k mojim slikam in vse skupaj se mi je zdelo res izjemno! A pred leti je bila že sama organizacija tovrstnega projekta cel podvig; takrat še ni bilo interneta, da bi človek lahko razposlal fotografije slik pisateljem, kar sem potem storila mnogo let kasneje. Veliko zaslugo za realizacijo projekta v Boliviji imajo moji sodelavci v galeriji Manzana v Santa Cruzu, ki jo vodim prostovoljno; pomagali so mi vzpostavljati stike s pisatelji in nato komunicirati z njimi po elektronski pošti. Vesela sem, da so se k sodelovanju odzvali tudi ustvarjalci s priznanimi mednarodnimi nagradami. Knjiga je v Boliviji že kmalu po izidu pošla in to mi je dalo potem zagon, da sem začela razmišljati še o podobnem slovenskem projektu.
Bukla: In tako ste se povezali z založbo Mladinska knjiga …
Štih: Ja, šla sem k urednici Neli Malečkar in jo vprašala, ali jo zanima omenjeni projekt, in Nela je bila takoj za stvar. Nato sem začela navezovati stike s slovenskimi pisatelji. Nekaj jih poznam osebno, ne pa vseh, katerih zgodbe so zdaj v tej knjigi. Zato sem najprej malo povprašala prijatelje, kateri pisatelji so v Sloveniji ta hip najaktualnejši in imajo obenem tudi občutek za humor, potem sem se pa lotila dopisovanja z njimi po elektronski pošti, urejanja izbranih slik ter vsega drugega.
Bukla: Ste jim poslali fotografijo slike, ki ste jim jo vi izbrali in naj bi jo potem ubesedili, ali pa ste jim, nasprotno, omogočili, podobno kot ustvarjalcem bolivijske različice knjige, da lahko izberejo eno sliko med več ponujenimi in jo potem prelijejo v zgodbo?
Štih: Vsakemu od slovenskih ustvarjalcev sem poslala okrog 60 do 80 fotografij svojih slik in med njimi je potem lahko vsak izbral le eno. Slike sem jim poslala brez naslovov, saj ti namreč preveč omejijo navdih za ustvarjanje. Nekateri pisatelji so potem potrebovali dalj časa, da so izbrali želeno sliko, drugi so se odločili zelo hitro, vmes je bilo tudi nekaj takšnih, ki so priznali, da jim je tovrstna praksa ustvarjanja tuja in so od projekta potem odstopili.
Bukla: Dva ustvarjalca pa sta izbrala isto sliko, mar ne? Govoriva o vaši sliki z naslovom Suzana in dva starca.
Štih: Ja, Agata Tomažič in Vinko Möderndorfer sta res izbrala isto sliko. A sva se obe z urednico knjige Nelo Malečkar takoj strinjali, da je to, da je starodavna tema, ki se nenehno ponavlja v umetnosti, navdahnila kar dva ustvarjalca, pravzaprav zares imenitno! Bralec tako dobi ženski in moški princip doživetja iste slike.
Bukla: Kakšne pa so bile vaše reakcije ob prebiranju ubeseditve vaših slikarskih del? Zgodbe so namreč prav fascinantne in odslikavajo neizmerno pisateljsko domišljijo.
Štih: Nekatere med njimi so, v najboljšem pomenu besede, prav »utrgane«, mar ne?! (smeh) Ob kakšni od njih sva se z urednico spraševali, od kje pisateljem vse te ideje, ki so jih potem prelili v zgodbo. Neverjetni so! Ampak obe sva se strinjali, da če je to tisto, kar so videli in začutili ob izbrani sliki, je potem to tisto pravo! Niti na pamet nama ni prišlo, da bi komu rekli, naj kaj spreminja ali napiše kako drugače.
Bukla: Vas je po izidu knjige morda zamikalo, da bi se še enkrat malo poigrali in obrnili proces ustvarjanja v smer, kakršna je po navadi v praksi, torej, da bi že napisane zgodbe opremili z novimi slikami?
Štih: O tem še nisem razmišljala, me je pa ravno pred dnevi ob listanju knjige prešinilo spoznanje, da moramo slikarji veliko bolj natančno interpretirati tisto, kar napišejo pisatelji, kot pa obratno. To samo dokazuje, da smo pisatelji in slikarji res dva popolnoma različna svetova.
Bukla: Ste se morda kdaj poigravali tudi z zamislijo, da bi ustvarili knjigo različnih zgodb, ki bi jih pisatelji ustvarili na podlagi ena same vaše slike?
Štih: Ja, o tem smo celo nekoliko razmišljali že med nastajanjem te knjige. Ampak mislim, da bi bilo v takšni knjigi potem hitro preveč besedila in bi lahko izgubila pomen. Čar knjige, ki je pred nami, je po mojem prav v tem, da je to neke vrste slikanica za odrasle (nasmeh).
Osebno namreč pogrešam več tovrstnih knjig. Ne vem, zakaj velja, da v knjigah, namenjenih odraslim bralcem, ne sme biti slik. Saj ni treba, da je celotna knjiga ilustrirana! Čisto lahko pa bi bila vmes vsaj kakšna slika, ki bi interpretirala besedilo. To poživi branje, zato menim, da bi pisatelji in ilustratorji lahko več sodelovali tudi pri ustvarjanju knjig za odrasle.
Bukla: Se strinjate s tem, kar je Drago Jančar omenil v svojem razmišljanju ob vaši sliki z naslovom Gozd; po njegovem je asociacija le predznamenje, ki mu sledimo, da nas popelje skozi že določeno, a za nas še nevidno in brez besed zapisano zgodbo in njene žive slike.
Štih: Mislim, da ima Jančar zelo prav. Sicer pa naj na tem mestu povem še zanimivo anekdoto, povezano z njim. Pred leti sem v Aachnu v Nemčiji po zmagi na nekem svetovnem umetniškem natečaju ustvarjala prav poseben projekt – postni prt, kakršnega so v srednjem veku obešali na oltar. Med ustvarjalnim procesom sem stanovala v tamkajšnjem domu za starostnike, kjer sem tudi obedovala s stanovalci, atelje so mi napravili kar v kleti doma, in precej energije sem porabila za pregovarjanje z župniki glede mojega videnja upodobitve motiva zadnje večerje. V tistem času sem se tam počutila zelo osamljeno in edino bodrilo po delu je bila Jančarjeva knjiga Severni sij, ki sem jo imela pri sebi. Ko sem se po končanem projektu z vlakom vračala v Slovenijo, sem se odločila, da Jančarju napišem mejl, ker sem mu želela čestitati za knjigo, ki me je, čeprav ni niti najmanj vesela, v obdobju mojega »nemškega trpljenja« držala pokonci (smeh). Jančar mi je, čeprav nisva prej še nikdar sodelovala, še isti dan prijazno odgovoril. Med drugim je omenil, da je ravno v Bohinju, kjer že 14 dni dežuje in je zato brez inspiracije za pisanje, in da je moj mejl dobil v najboljšem trenutku, ko je potreboval spodbudo za delo (smeh). Kasneje sva se potem tudi srečala ob kavi v Ljubljani, in zdaj, ko sem ga prosila, če bi za mojo knjigo ubesedil eno od izbranih slik, je seveda takoj privolil v sodelovanje.
Bukla: Naj se dotakneva še vizualne podobe vaše knjige Slike in zgodbe; zdi se, da je njena rdeča nit prav vaša najljubša barva – rdeča. Je v tem kakšno posebno sporočilo?
Štih: Za rdečo so se odločili pri založbi, s tem nisem imela prav nič, urednica pa je na koncu vztrajala, da je tudi notranji ovitek rdeč. In prav je, da je tako! (nasmeh)
Bukla: Menda vam je pred vrsto let prav vaša mama, vsestranska likovna umetnica Melita Vovk, svetovala, da naj že vendar opustite sivino in začnete ustvarjati v barvah …
Štih: Res je! Likovna akademija je v času mojega študija stremela k ameriškemu abstraktnemu ekspresionizmu, kar me je izredno dolgočasilo. Vse je bilo namreč sivo. Prav zato sem se vmes prepisala na grafiko, kjer sem se imenitno ujela s profesorjem Borčičem; tudi zato, ker sem imela na tej smeri študija vendarle več svobode in sem lahko upodabljala še kaj drugega kot sive lonce (smeh). Kdor je imel namreč v tistih časih na akademiji bolj ilustrativen izraz ustvarjanja, kot ga imam jaz, so ga dajali v nič. To se je takrat pač zaničevalo: menili so, da z ilustracijami pripoveduješ zgodbe.
Bukla: Je bila selitev v barvito in temperamentno Latinsko Ameriko za vas kot umetnico potemtakem tudi zato pravo olajšanje oziroma dobrodošla sprememba?
Štih: Vsekakor. Šele ko sem prišla v Latinsko Ameriko, kjer se je slavilo Gabriela Garcío Márqueza in druge tovrstne ustvarjalce, sem v resnici zaživela. Vsi so si pripovedovali zgodbe in tega jih ni bilo sram! Tam sem se našla kot umetnica in končno sem lahko začela slikati brez kompleksov, stran od kritike, končno sem lahko upodabljala zgodbe.
Bukla: Vaše slike s prevladujočo tematiko socialne usmerjenosti so, ne glede na to, kdaj ste jih ustvarjali, ves čas aktualne, kar lahko začuti tudi bralec knjige Slike in zgodbe.
Štih: Res je, nikdar niso zastarele. In prepričana sem, da mora umetnik, čeprav včasih zase rečem, da sem neke vrste »zafrustrirani novinar« (smeh), vse teme predelati na svoj način. Moj idol je Goya in vse njegove grafike o inkviziciji in podobnih temah. To je narejeno na tako oseben način! On ni bil dvorni dokumentator, a vse, kar je ustvaril, izraža duh časa. Zato je umetnost tako zelo pomembna: ker je osebna interpretacija dogajanja brez kompromisa, preprosto je priča zgodovine!
Bukla: In v tem, da upodobljeno potem drugi občutijo in razumejo, je bistvo umetnosti, kot radi večkrat poudarite.
Štih: Jaz delam, kot sama pač nekaj dojemam, a bistveno je, da umetnost pride do ljudi. Zato dostikrat pomislim, kakšna sreča, da je imel Kafka prijatelja, ki mu je onemogočil, da bi skuril vsa svoja dela, kot je to sicer želel storiti. Veste, umetniki smo res čudni ljudje (nasmeh), ampak bistvo celotnega našega ustvarjanja je pa vendarle v tem, da to pride med ljudi.
Bukla: Ali v tem času kaj ustvarjate?
Štih: Koronavirus me je, iskreno povedano, čisto zaustavil. Res je sicer, da sem od pomladi, od prihoda v Slovenijo, namenila ogromno časa urejanju maminega arhiva in hiše, te dni se tudi dogovarjam z radovljiškim muzejem, da bi napravili monografijo moje mame …
Glede mojega ustvarjanja je tako, da moram imeti pred sabo točno določen projekt, ki mu vsak dan, brez izjeme, namenjam svoj čas. Preprosto sem navajena imeti »zicleder«. V tem času sem sicer izdelala nekaj manjših naročil, drugega ne. Za povrh je bilo težko ustvarjati v času, ko se je mama poslavljala … In ob vsem tem sploh ne vem, kdaj se bom zaradi trenutne situacije s koronavirusom končno sploh lahko vrnila k družini v Bolivijo. Tu sem namreč že pol leta. Zato tudi ne vem, ali naj se lotim kakšnega večjega projekta, ker ne vem, kje bom lahko potem te slike tudi razstavila. Po naravi sem namreč zelo organizirana, nikdar ne delam ničesar v zadnjem hipu, vse moram imeti v glavi … Ta hip toliko stvari visi v zraku!
Bukla: Potem zdaj verjetno ne sodelujete niti pri kakšnem novem projektu s katerim od naših pisateljev ali pesnikov?
Štih: Ne, res ne. Bi se pa izredno rada srečala s slovenskimi avtorji, ki so ustvarili zgodbe za mojo knjigo. Predstavitve bolivijske različice te knjige, ki je potekala ravno v času tamkajšnjega mednarodnega knjižnega sejma, so se udeležili prav vsi pisatelji, razen enega, ki živi v Severni Ameriki. Eden od ustvarjalcev je priletel na predstavitev celo iz Brazilije. Predstavitve v Sloveniji pa sta se žal udeležila le Boris A. Novak in Suzana Tratnik. Ne vem, ali je bilo to zaradi pandemije ali obdobja počitnic … Kakorkoli, dokler sem še v Sloveniji, bi se srčno rada dobila z vsemi in ob kozarcu vina poklepetala z njimi. Številne od njih poznam le preko njihovih del, v živo pa sploh ne, zato si res želim tovrstnega srečanja.