Bo leto 2012 prelomno za javni kulturni sektor?
Leto 2012 bo zagotovo težko preživeti v slehernem javnem kulturnem zavodu. Po letu 2008 morda celo najteže. Stopnja težavnosti preživetja ni odvisna le od njihovih vodstev in kolektivov. Mnogo bolj bo odvisna od kulturne politike nove vlade, novega ministrstva. V letu 2012 bodo javni kulturni zavodi in kulturna politika podvojeno plačali dolg neuresničene posodobitve javnega kulturnega sektorja. Kolateralno škodo zamujenega bo plačeval celoten nevladni kulturni sektor, ki bo imel premalo denarja, da bi se razvijal tako, kot se je zadnja leta. Kaj se je v bistvu dogajalo zadnja tri leta?
Namesto posodobitve je glede statusnih in organizacijskih vprašanj javni sektor ostal nespremenjen, tak, kot je že vse dolgo tranzicijsko obdobje. Prepotreben denar za reševanje odprtih vprašanj nevladnega kulturnega sektorja se je namesto s posodabljanjem javnega sektorja zagotavljal pragmatično, s siromašenjem ekonomske osnove javnih kulturnih zavodov. Toda tudi to ni bilo dovolj. Brezglavo so se ustanavljali novi javni kulturni zavodi, ki so še bolj poslabšali ekonomski položaj obstoječih in hkrati nevladnega sektorja. Festival Ljubljana in Arhitekturni muzej sta se razpolovila, tako da imamo sedaj (ob še dveh novih Kinu Šiški in Kinodvoru, ki sta k sreči več kot odlično upravičila svoj obstoj na kulturnem zemljevidu Ljubljane) še dva nova zavoda. Namesto, da bi EPK vodil usposobljen Narodni dom, je bilo treba ustanoviti nov Zavod Maribor 2012. Odlično delujočemu Pionirskemu domu se je pridružil vzporedni javni zavod z identičnim programom. Da je mera polna, je odhajajoča vlada hudo netransparentno na vrat na nos ustanovila še en nov državni javni zavod – Center sodobnih plesnih umetnosti. Ob nepremišljenih potezah, ki smo jim bili priča ob siceršnjem finančnem mesarjenju v javnem kulturnem sektorju, ni dosti manjkalo, da ob sicer že močno preobremenjeni mreži gledališč ni bilo v Mariboru ustanovljeno še eno gledališče s kar dvema dvoranama, in to ob popolni podpori glavnih protagonistov lokalne in nacionalne kulturne politike. Še preden smo v kulturnih krogih zaznali nenačelna dogovarjanja, že se je župan Maribora hvalil, da ima od kulturne ministrice v rokah pismo podpore za novo gledališče in obljubljen denar za tehnično opremo obeh odrov. Če se k vsemu temu doda zametke novih in še kak javni zavod, ki ga je bilo treba ustanoviti zaradi zavezanosti evropski kulturni politiki, potem je na dlani spoznanje, da bo financiranje kulture v letu 2012 težavno. Cel kup novih javnih zavodov bo terjal svež denar, napovedano pa je zmanjšanje kulturnega proračuna za 10 odstotkov in še kaj se bo našlo, saj gostimo Evropsko prestolnico kulture in imamo v prostorskem smislu trikrat večjo opero in dvakrat večjo Moderno galerijo. Slednjo tudi v programskem smislu. Vse to se ne more iziti niti v sanjah, kaj šele v praksi. Realnost bo kruta – hudo bo, vzvodov za spremembe razen zmanjševanja programov, pa vodstva javnih zavodov nimajo na pretek.
Priložnost, da bi se leto 2012 izšlo kolikor toliko, je bila dokončno zamujena v minulih letih, ko bi morala vlada najprej odpovedati z razkošnimi pravicami za zaposlene v kulturi obremenjeno kolektivno pogodbo za kulturne dejavnosti in s sindikati doreči za vsako področje kulturnih dejavnosti, morda celo za posamezne večje kulturne zavode, evropsko primerljive kolektivne pogodbe.
Nove kolektivne pogodbe bi trasirale prepotrebne hitre spremembe zakona o zagotavljanju javnega interesa v kulturi. Vse to še ne bi bila radikalna posodobitev javnega kulturnega sektorja, toda vrata zanjo bi bila odprta dovolj široko. Celovite posodobitve le javnega kulturnega sektorja v zakonskih okvirih, ki veljajo za celotni javni in državni sektor, ni mogoče izvesti. Esencialne spremembe, ki bi jih bilo treba izvesti, namreč ne bi bile v skladu z veljavnim zakonskim »betonom«, ki velja za celotni javni sektor. Neobhodna je tankočutna sprememba zakonov in podzakonskih določil o javnih zavodih, o javnih uslužbencih, o financiranju javnih zavodov, o plačah javnih uslužbencev itd. Posloviti se bo treba od miselnosti, da lahko isti zakoni ustrezajo šolstvu, znanosti, zdravstvu, kulturi, policiji, vojski, zaporom, sociali, veterini, državni administraciji itd. Časi so taki, da zakonska materija mora vsebovati vse posebnosti, ki vsakemu od naštetih področij omogočajo optimalen razvoj.
Le kaj preostane direktorju javnega kulturnega zavoda, če ne more doseči niti upokojitve sodelavcev, ki očitno ne zmorejo več obremenitev, ki so vedno večje in zahtevnejše, če sodelavec zato, ker ima boljšo plačo od predvidene pokojnine, raje leta in leta ždi v zavodu. Baje je tako hudo, da je lahko za mobing obtožen njegov nadrejeni, če mu tovariško svetuje, da je prišel čas, ko bi se moral upokojiti.