Borut Kraševec, posrednik misli Viktorja Pelevina
Sovretovo nagrado za leto 2014 je 15. oktobra v prostorih Društva slovenskih književnih prevajalcev na Tomšičevi 12 prejel Borut Kraševec za prevod knjige Sveta knjiga volkodlaka (Svjaščennaja kniga oborotnja, 2004), ki je izšel leta 2013 pri Cankarjevi založbi.
Koncizno oznako Boruta Kraševca, ki je doslej podpisal že 32 knjižnih prevodov, in tudi nagrajene knjige – prvoosebne pripovedi kitajskega mitološkega bitja, več tisoč let stare »lisičjedlakinje« A Huli, ki živi v postsovjetski ruski prestolnici – prinaša utemeljitev, ki jo je zapisala Komisija za nagrade in priznanja pri Društvu slovenskih književnih prevajalcev (letos v sestavi dr. Nada Grošelj – predsednica, Tina Mahkota, dr. Andrej E. Skubic, Nives Vidrih in dr. Primož Vitez):
»Borut Kraševec je prevajalec, ki se je uveljavil že z vrsto zahtevnih prevodov vrhunskih ruskih humanističnih teoretikov, ki smo jih v slovenščini desetletja pogrešali (Uspenski, Lotman, Bahtin, Meletinski, Šestov, Florenski). Teorija pa je bila dopolnjena tudi z izborom umetniških besedil, od klasikov (ponovni prevodi Gogolja, Dostojevskega, Čehova) do modernih avtorjev, med katerimi posebej izstopa vrsta del enega najbolj zanimivih sodobnih ruskih avtorjev, Viktorja Pelevina.
Prevod knjige Sveta knjiga volkodlaka, že četrti Pelevinov roman, ki ga je prevedel Borut Kraševec, je eden tistih izzivov, ki se jih vrhunski prevajalec veseli in hkrati boji. Trd oreh je zaradi mešanice jezikov, njihovega besedja, idiomatike in slovničnih struktur, ki tvorijo hrbtenico sodobnega globalnega diskurza – z ruske perspektive, ki je običajnemu Slovencu nadvse tuja. Pelevinovo ustvarjalno jezikovno poigravanje ni le neobvezen postmoderni ludizem, temveč vsebuje pomenljivo satirično ost, zaradi česar prerašča v jedko kritiko stanja ruske družbe in nacionalne mitologije. Tako delo terja prevajalca, ki ne le izvrstno pozna rusko zgodovino in stereotipno \'dušo\', temveč tudi vse paradokse njenega sodobnega imperialnega diskurza, ne nazadnje pa tudi izvrsten smisel za ironijo. Borut Kraševec je v tem pogledu opravil izjemno delo, zato se je Komisija za nagrade DSKP odločila, da mu za ta prevod podeli Sovretovo nagrado leta 2014.«
Kot je razvidno iz gornje utemeljitve, je torej Sveta knjiga volkodlaka že četrti Kraševčev prevod kakega Pelevinovega romana v slovenščino, kajti za prevodom avtorjevega prvenca Omon Ra (1992, slov. prev. 2000) sta se najprej zvrstila še Čapajev in Praznota (1996, slov. prev. 2003 – zanj je Kraševec leta 2004 prejel priznanje za mladega prevajalca) in Čelada groze (2006, slov. prev. 2006). Zato bomo podrobneje predstavili razvoj Pelevinovega ustvarjanja, kakor se zrcali v doslejšnjih slovenskih (predvsem Kraševčevih) prevodih.
Viktor Pelevin (1962) je eden najvidnejših sodobnih ruskih ustvarjalcev in prakticirajoč budist, kar pomembno vpliva na njegova dela. Kot je poduhovičil eden od kritikov, Pelevin pri svojem ustvarjanju mitov in legend nove Rusije primeša bratoma Strugacki (na njuni znanstvenofantastični knjigi Piknik na robu ceste je režiser Andrej Tarkovski zasnoval svojega Stalkerja) še Stanisława Lema, vse skupaj pa »marinira v Jorgeju Luisu Borgesu«; tako nastajajo domiselne in razmišljujoče fantastične satire, ki po eni strani ponujajo napeto in humorno branje, po drugi strani pa krepke zalogaje za razmislek.
Že v svojem romanesknem prvencu Omon Ra (1992) Pelevin načne nekatere teme, ki jih bo razdeloval še v naslednjih delih: vprašanje stvarnosti in njene (ne)spoznavnosti, nepredvidljivost sveta, ki ne ponuja nobenih oprimkov, in posledični občutek nemoči, zmanipuliranosti in zbeganosti tako v sovjetski kot v postsovjetski Rusiji, hrepenenje po transcendenci. Nepredvidljivost in neobvladljivost naše lastne biti kot tudi sveta, ki nas obdaja, je v slovenski beri Pelevinovih knjig morda najbolj drastično upodobljena v Življenju žuželk (1992; slov. prev. Lijana Dejak, 2006): iz sveta ljudi, v katerem tudi funkcionirajo kot ljudje, liki nenehno prehajajo v svet žuželk, kjer jih – predvsem po zaslugi ljudi – pogosto doleti naključna, nesmiselna smrt. Misel, da je naš svet samo skupek naših lastnih konstruktov, v katerem zaman iščemo »pravo« stvarnost, pa se sicer eksplicitneje uveljavlja v nekoliko poznejših Pelevinovih delih, npr. v Čapajevu in Praznoti (1996) in – v navezavi na virtualni svet interneta – v Čeladi groze (2006), toda nastavki so podani že v Omonu Raju.
Naslovni junak in prvoosebni pripovedovalec tega distopičnega romana o odraščanju je mlad fant, ki hrepeni po poletu v vesolje (simbol transcendence), vendar ga čakata dve spoznanji. Prvič, ruski poleti v vesolje, ki naj bi po zaslugi visoko razvite tehnologije potekali brez posadke, so slepilo za javnost: plovila dejansko upravlja skrita posadka, ki mora pri teh podvigih umreti, da resnica ne pride na dan. Ta motiv sam po sebi spominja na ameriški triler Capricorn One (1977), toda Pelevin ga na koncu še krepko nadgradi. Samomorilski polet na Luno, ki ga izvede protagonist, je namreč slepilo, namenjeno ne ljudskim množicam in drugim velesilam, ampak njemu samemu, kajti dejansko je njegovo plovilo ves čas parkirano nekje v bližini moskovske podzemne železnice. Oblasti namreč izhajajo s stališča, da stvar, v katero verjame en sam posameznik, s tem po svoje dejansko postane resnična: če verjame, da je v imenu Sovjetske zveze poletel na Luno, se je to po svoje res zgodilo.
Prav to stališče, po katerem naš svet ni resničen, obenem pa tudi ni povsem neresničen, ker vanj verjamemo, je glavni motiv v, denimo, Čapajevu in Praznoti, prvem ruskem zenovskem romanu, kot so ga označili kritiki. Pripovedovalec Peter Praznota, sicer osnovan na zgodovinski osebnosti (izvirni priimek »Pustota« je prevajalec zaradi poigravanja z njegovim pomenom nadomestil s »Praznoto«), živi v dveh svetovih: v enem je pribočnik prav tako zgodovinskega Čapajeva, ki deluje kot njegov duhovni učitelj, v drugem je zaprt v umobolnico. Do konca ne vemo, kateri svet je pravzaprav resničen in o katerem se mu samo pogosto sanja; še več, sama poanta je v tem, da sta oba svetova enako neresnična. Če z duhovnim napredkom spoznamo iluzornost svojega sveta ali svetov, »praznoto«, se s tem osvobodimo. Rešitev, ki jo prinaša osebnostna metamorfoza, napredovanje k transcendenci, ponazori Pelevin tudi na povsem fizični ravni v kratki zgodbi Puščavnik in Šesteroprst (1998, slov. prev. Kraševec, 2009): naslovna junaka sta piščanca, ki ju čaka zakol, vendar si z vajami (natančneje s »kvihtanjem« z vijačnimi maticami – Pelevinov smisel za humor redkokdaj počiva) utrdita krila, se – podobno kot Bachov vizionarski Jonatan Livingston Galeb – naučita leteti in pobegneta iz klavnice. Misel o odrešujočem spoznanju zenovske praznine pa prežema tudi sklepno epifanijo Svete knjige volkodlaka:
»Odpeljala se bom prav na sredino praznega jutranjega polja, zbrala v srcu vso svojo ljubezen, vzela zalet in poletela na hribček. Takoj ko se bodo kolesa odtrgala od tal, bom glasno zaklicala svoje ime in prenehala ustvarjati svet. Napočil bo čudovit trenutek, ki ne bo podoben nobenemu drugemu. Potem bo svet izginil. In takrat bom naposled izvedela, kdo sem v resnici.«
Če spet sežemo nazaj k Pelevinovemu prvencu: že v samem naslovu »Omon Ra«, torej v protagonistovem imenu, odseva še en Pelevinov pripovedni postopek, zaradi katerega so njegovi romani za prevajalca poseben izziv: nagnjenje do besednih iger in aluzij na sovjetske realije, ki so za nepoznavalca ruske kulture pogosto izgubljene. V tem konkretnem primeru gre po eni strani za splošno razumljiv namig na egiptovsko božanstvo Amon Ra, obenem pa je »Omon« akronim za naziv posebne ruske policijske enote: junaku da oče to ime zato, ker je sam policist in upa, da bo šel sin po njegovih stopinjah. Postopek z vpletanjem besednih iger in kulturnih aluzij je torej prisoten že v prvencu. Angleški prevod Omona Raja, ki ga je pripravil Jurij Mačkasov in je dostopen na spletu (http://a7sharp9.com/Omon.html), obsega 91 pojasnjevalnih prevajalskih opomb, vendar se v poznejših delih raba besednih iger in kulturnih referenc po Kraševčevih besedah še intenzivira. Pri Sveti knjigi volkodlaka je Kraševec posrečeno izkoristil okolnost, da protagonistka v svojih pismih večkrat sama pojasnjuje to in ono, in še sam diskretno vnesel dodatne razlage, potrebne za slovenskega bralca. Obe, avtorska in prevajalska razlaga, sta prisotni npr. v stavku: »Elita se tukaj [v Rusiji] deli na dve veji, ki se imenujeta \'huj sesajeti\' (popačenka od \'high society\' – \'huj\', kot najbrž veš, v ruščini pomeni penis) in državni \'aparat\' (popačenka od \'upper rat\').« Gre za odlomek iz A Hulijinega pisma drugi lisici, ki živi v drugem kulturnem okolju, na Tajskem, zato protagonistka že sama vstavi razlago v oklepajih. Tako se pojasnilo besede »huj« (v ležeči tisk sem ga postavila jaz), ki ga v izvirniku ni, temveč ga je dodal prevajalec, nevsiljivo zlije s sobesedilom.
Za sklep poudarimo, da Pelevinova besedila v slovenščini kljub očitni intelektualni zahtevnosti in vpetosti v rusko kulturno okolje nikakor niso naporno branje – najbrž nič kaj bolj, kot so izvirniki. Za nagrajeno Sveto knjigo volkodlaka kot tudi za starejša besedila je namreč nagrajenec izdelal tako organski, naraven prevod, da je ob prvem poskusu pravzaprav težko opredeliti njegove kvalitete. Ob branju se nam zdi samoumeven; o možnostih drugačne ubeseditve niti ne razmišljamo in potencialnih čeri in pasti sploh ne zaznamo, podobno kot se gledalcem vrhunskega umetnostnega drsanja akrobacije na ledu na vsem lepem zazdijo najlahkotnejši in najnaravnejši možni gibi. Upravičeno govorimo o kongenialnosti izvirnika in prevoda; najbrž ni naključje, da sta prevajalcu, kot pravi, najbolj »ležala« ravno tista prevoda Pelevinovih knjig, ki sta bila najbolj opažena in pozneje nagrajena: Čapajev in Praznota in Sveta knjiga volkodlaka.