Boš se trudil dobro prevesti? Svetovno!
Čebelica Bee; Catherine Bateson, prevod: Maja Schreiner; Čudežni gibnik; Norman Lindsay, prevod: Milan Dekleva; Super Pleničko 2: Tatovi straniščnih školjk; Dav Pilkey, prevod: Boštjan Gorenc
Pred kratkim sem naletela na enega najslabših prevodov kakega mladinskega dela, ki sem jih imela v zadnjih letih priložnost prebrati. Šlo je za prevod otroškega romana avstralske pisateljice Catherine Bateson Čebelica Bee, v katerem je protagonistka Bee primorana v svojem življenju napraviti prostor za očetovo novo partnerico. Bržkone se zdi že naslov sumljiv – v izvirniku je Being Bee ... Ko knjigo začnemo brati, pa smo po nekaj straneh pred resno dilemo – naj se smejimo, jokamo ali knjigo preprosto odložimo? V prevodu namreč mrgoli napak, slovenščina je tu in tam izmaličena v tolikšni meri, da nekateri stavki ne zvenijo prav nič slovensko. Naj ponazorim z nekaj primeri (v poševni tisk dala G. K.): “Včasih, ko je očka zjutraj dolgo spal, sva imela zajtrk iz McDonald\'sa. \'Iz razloga priročnosti,\' očka mi je namenil čuden pogled, preden se je obrnil k Jazzi in ga spremenil v pobiti nasmešek.” Ali: “Boš se trudila biti prijazna glede tega, mar ne?” Ali (tu Bee govori o svojih morskih prašičkih, babica pa o čustvih, ki naj bi jih Beein oče gojil do partnerice Jazzi): “\'In imata me radi. Dobro je imeti nekaj, kar ti daje tak občutek, mar ne?\' \'No, tako se verjetno očka počuti ob Jazzi – razen imetja, seveda.\'” Ali: “\'Ja\', je rekla babi in pristopila zadaj nje ...” Ali (babica govori o vzdevkih): “\'Tvoja mami te je klicala različne stvari\', je rekla babi in mi položila roko na ramo.” Itd. To je le majhen, samo ilustrativen delež vseh spodrsljajev, pri čemer prevajalki v teku pripovedi/prevoda največ težav povzroča pravilen vrstni red v stavčni strukturi. Zanimivo in zaskrbljujoče pri tem je, da ima knjiga v kolofonu navedeno tako lektorico kot urednico, torej dve osebi, ki naj bi skrbno prebrali oddan prevod, pa se jima je po vsem sodeč zdelo, da je z njim vse v najlepšem redu in je objavljiv. Glede na veliko število napačno postavljenih oziroma manjkajočih vejic, zatipkane besede, težave s svojilnimi zaimki ipd., kot dodatek k vsemu že omenjenemu in nakazanemu, sklepam, da je vsaj lektorica fiktivna. Po vsem tem me (ne) preseneča, da je založba omenjeni prevajalki v delo zaupala še eno knjigo, roman Celijin robot ameriške avtorice Margaret Chang; ali pač Čebelico Bee po Celijinem robotu, v katerem je napak in okornih mest prav tako na pretek.
Po drugi strani sem se izjemno zabavala in uživala v branju Čudežnega gibnika avstralskega likovnega in literarnega ustvarjalca Normana Lindsaya, ki smo ga končno – napisan je bil namreč že leta 1918 – dobili v novi knjižni zbirki Vodnikove založbe Novi mladinski klasiki. Že naslov je izbran zelo posrečeno – gibnik, v izvirniku pudding, je daljni sorodnik naše prekmurske gibanice, torej pecivo iz skute, maka in rozin, ki sliši na ime Albert in skupaj s svojimi lastniki pohajkuje po svetu. Lastijo si ga mornar Vili Viharnik, pingvin Samo Žagar in pridruženi član Mirt Vodanoj, koala. Trojica torej vandra po svetu in si čas krajša s prepevanjem kratkočasnih pesmi, z basanjem z gibnikom ter mlatenjem oposuma in vrečastega vombata, poklicnih tatov gibnika. Besedilo je zaradi stalnih podlih poskusov odtujitve gibnika in ne najbolj nežnih prizadevanj za njegovo vrnitev zelo živahno, predvsem pa izjemno duhovito in izvrstno napisano. Milan Dekleva je besedilo mojstrsko prevedel in prepesnil (kar znaten delež ga je namreč v rimanih verzih); ob živahnem, gibkem in sočnem prevodu, ki poskrbi za to, da je besedilo duhovito in nadvse privlačno tudi v slovenščini (in po naštetih značilnostih tudi povsem v skladu z naravo gibnika), si bodo mladi lahko ne le brusili literarni okus, pač pa se spotoma v družbi prikupne Žlahtne združbe lastnikov gibnika tudi kratkočasili in žlahtno zabavali.
Prav tako svojevrstno zabavo mladim ponujajo knjige ameriškega pisatelja in ilustratorja Dava Pilkeyja, s katerim smo se v slovenščini pred leti prvič srečali v družbi kapitana Gatnika. Pred kratkim smo (spet) v prevodu Boštjana Gorenca dobili še Super Pleničkota, ki se v drugi epizodi oziroma v drugem delu Tatovi straniščnih školjk v tandemu s Pleničkopsom zoperstavi podlima Najdikahli in mačku Petrčku, ki sta se spravila nad stranišča in plenice. Stripovska knjiga, v kateri ne manjka akcije, štosov in t. i. slikogibov, je tokrat deloma napisana celo v verzih, v njej pa, kot smo pri Pilkeyju vajeni, ne manjka posrečenih in zabavnih domislic. Prav tako pa smo vajeni oziroma smo se pustili razvaditi, da jih Boštjan Gorenc z dobršno mero domiselnosti prevede in priredi tako, da učinkujejo in zabavajo tudi v slovenščini, ob čemer je primoran upoštevati še namerne slovnične napake in (u)loviti avtentičen pogovorni jezik ter dojenčkasto govorico. Končni rezultat? TC. Totalno carsko.
Prva knjiga, pri kateri sem se pomudila, je nedvomno primer slabe založniške prakse, ki se očitno ne zaveda pomena prevoda pri prenosu med dvema literaturama oziroma kulturama; če upoštevamo, da slovenski mladi bralci usvajajo slovenščino tudi skozi prevodno literaturo, je knjiga Čebelica Bee v obstoječem prevodu žal kratko malo škodljiva. Po drugi strani se Milan Dekleva in Boštjan Gorenc vselej izkažeta kot iznajdljiva, jezikovno spretna, tudi sama duhovita in prepričljiva v navezovanju stika z mladimi bralci; uredniki oziroma založniki, ki izbrane tuje knjige zaupajo enemu ali drugemu, tako pravzaprav ne morejo udariti mimo, bralci pa ne, če jih preberejo.
Gaja Kos je literarna kritičarka in urednica, ki se kritiško, uredniško in raziskovalno posveča predvsem mladinski književnosti. Knjiga Zgodbe iz oddaljenega predmestja Shauna Tana, ki jo je prevedla, je prejela priznanje zlata hruška 2011 za prevedeno mladinsko leposlovno knjigo.