Božiček v ušesu
Cvetka Bevc
Božiček v ušesu
Pivec, zbirka Mladinsko branje,
2018, t. v., 160 str., 21,90 €
2018, t. v., 160 str., 21,90 €
Ta svet je čuden prostor. In bolj ko ga mlad bralec razume, manj mu je jasen. Knjige pomagajo. To, da se znamo izražati jasno, smiselno in bistro, pomaga. To, da znamo prisluhniti drug drugemu, pomaga. To, da sprejemamo ljudi in stvari, ki jih naši starši zaradi predsodkov in strahov ne morejo ali niso zmogli, pomaga. To, da znamo misliti z lastno glavo, pomaga še in še. Kajti po svetu divjajo vojne in nekateri otroci zaspijo z mitraljezom pod glavo. Spet drugi se oklepajo gumenjakov na valovih Sredozemskega morja, ki jih prevečkrat pogoltne in naplavi na obalah naše humanosti. Tretji se zaradi državljanske vojne ali vojaških in plemenskih spopadov skupaj s starši umikajo na varno. Pot jih zanese daleč, vse do gostoljubja, ograjenega z rezilno žico.
Ti majhni junaki za sabo puščajo otroštvo igrač in knjig in praznovanj in družinskih članov. Odvisni so od pomoči dobrih ljudi. Verjamete, da je veliko dobrih ljudi? Če ne verjamete, nič zato, k sreči je veliko dobrih knjig. In te lahko pomagajo spreminjati svet na bolje. A jih je treba najprej seveda vzeti v roke.
Božiček v ušesu je ena takšnih knjig. Stroka bi jo umestila v romaneskno produkcijo s problemsko tematiko, in ker mi tovrstna tematika ni ravno tuja, sem se branja lotila z zanimanjem. In določenimi pričakovanji.
Avtorica se je ubesedene tematike o trinajstletni Oji, notranje razpeti med Nigerijo, Londonom in Slovenijo, lotila angažirano raziskovalno, z veliko mero odgovornosti in tenkočutnosti.
Časovni sinkretizem spremljajo vsi trije tipi pripovedovalca (oziroma v tem primeru pripovedovalke): vsevedna pisateljica, v posamezne pasuse vpletena tretjeosebna personalna pripovedovalka in prvoosebna pripovedovalka Oja, ki bralcu v reminiscencah razkriva svoj zgodnji otroški svet v drugi deželi, natančneje Nigeriji, ki je bila kot domovina ata Ikea njena prva. In zatem še v Angliji (Londonu), ki je bila v resnici njena druga dežela in kamor je s starši ter bratom Linanom ubežala pred vojaškimi spopadi v domovini. Nazadnje jih pot zanese v Sečovlje, rodni kraj Ojine matere Vide.
Dogajanje je umeščeno v čas od leta 1993, ko je v Nigeriji vojska znova prevzela oblast, pa vse do leta 2000, ko glavna junakinja v Sečovljah dopolni štirinajst let.
Oja skuša sebe umestiti na družinski in socialni zemljevid odnosov, kulture, običajev in jezika. Njeno odraščanje kot poteza svinčnika sproti povezuje na videz razmetane točke na papirju v smiselno celoto.
Oja je mogočna afriška boginja, ki jo glavna junakinja pozna iz pripovedovanja dedka Kaluja. Bila je boginja vetra, mavrice in groma, preganjala je noč in temo, toda deklica Oja za razliko od brata Linana, ognjevitega upornika proti tradiciji in redu, ne čuti dovolj poguma, da bi se zoperstavila atu Ikeu in zase izborila, kar si resnično želi. In to kljub visokim pričakovanjem domačih ni svet flavte in glasbe, ki kot univerzalni jezik nosi v sebi tudi vseobsegajočo uteho.
Mnogi zapleti, tudi ljubezenski in prijateljski, prinašajo spoznanja, ki so Oji vendarle v pomoč. Kajti skoraj vsa vodijo do skrivnosti, ki jo je zakopala globoko vase. In za katero ne ve nihče, razen Božička v ušesu.
Priznanje, s katerim se Oja postavi zase, prinese preobrat. In z možnostjo izbire deklica ne osvobodi le sebe, temveč tudi svojo prihodnost.
Avtorica je za večjo prepričljivost ubesedenega v zgodbo spretno vnesla nekatere izraze nigerijskega ljudstva Joruba in nekaj geografskih ter zgodovinskih dejstev o Nigeriji.
Če strnem, zgodba o pasteh odraščanja malo drugače ali kot Oja ubesedi bistvo tragedije razseljenih oseb: »… ker se bomo spet selili? Ker potem nikoli ne bom vedela, kje sem zares doma. Izruvati bomo morali korenine, ki smo jih s tako težavo pognali. Pozabiti na eno življenje in si, še preden se zares začne, izmisliti novo …«
Božiček v ušesu nima ušes, ima pa vse drugo, kar odlikuje kakovostne knjige.