Branje je nevarno
foto: Ema Koncilija
Ljubljana je decembra 2015 prejela naziv Unescovo mesto literature. V primerjavi z drugimi pridobljenimi nazivi, ki so začasne narave, je ta stalen, kar pomeni, da je skupaj z njim prišla tudi zaveza Ljubljane k trajni podpori in razvoju področja literature.
Po drugi strani pa so lahko značke in bleščeči nazivi le prazne oznake, zato je prvo vprašanje, ki se pojavi ob misli na naziv, vsebinske narave: kaj dela literarno Ljubljano izjemno, drugačno in jo postavlja ob bok drugim velikim mestom literature?
Zanimajo nas razmisleki in osebni pogledi na mesto literature, po možnosti izhajajoči iz osebnega doživljanja, a tako, da presegajo zgolj intimne mitologije in osebni stik s knjigo prenesejo na mestno raven. S tem oblikujemo celoto, sestavljeno iz posameznih koščkov v zgodovinskem mozaiku literarne Ljubljane.
Tokrat predstavljamo prispevek Jedrt Jež Furlan, ki je pri Založbi Goga odgovorna za odnose z mnogimi javnostmi in organizira festival Novo mesto short. Piše kolumne za Objektiv, sobotno prilogo Dnevnika, tekste o različnih temah za glasilo Ljubljana in kritike baletnih predstav za Radio Slovenija. Pred tem je bila novinarka in producentka. Njeno največje bogastvo so ljudje.
»Zato, da razumemo svet.«
»Zato, da potujemo po svetu, v času nazaj ali naprej, ne da bi se dejansko premaknili.«
»Zato, da vemo, da se je to, kar se nam dogaja sedaj, nekoč že zgodilo. Da vemo, od kod prihaja fašizem, recimo, in kaj vse prinaša s sabo.«
Sedeli smo na vrtu Vodnikove domačije in se na glas smejali. Dušan Šarotar, Anja Golob in Tadej Golob so bili gostje Bojane Leskovar in projekta #50 knjig, ki so nas napisale. Beseda je seveda tekla o knjigah. Katere so bile prve, ki so jih zaznamovale, in h katerim so se vračali. Kako pišejo, se pripravljajo, kako jih snujejo. Kako so Biseri, rdeče, črne in preostale zbirke, ki so nekoč našle pot v vsak dom, ostale v spominu in na družinskih fotografijah. Razlike med njimi so se zgladile in poenotile v spominih na otroštvo. Starši so jim brali iz knjig in vsi so jih imeli doma. Vsem nam, starejšim od recimo trideset let, je to bolj ali manj skupno. Ne glede na to, kaj so delali naši starši, vsi smo imeli doma knjige. Smo iz časov, ko je bilo branje samoumevno, ko se je to spodobilo, je bilo kul in prav.
Sogovorniki v Vodnikovi domačiji niso tarnali, pogledi na stanje duha pa so bili tako iskrivi, duhoviti, kritični in v bistvo segajoči, da bi po mojem mnenju pač morali ob petkih pred skupinskim kolesarjenjem ali po njem pogovor vsakič ponoviti pred množicami. Uvodne besede tega teksta so skupni povzetek na vprašanje moderatorke, zakaj je dobro brati, in kako bi prepričali tiste, ki tega ne počnejo. Dodali so tudi, da lahko tako izkušnje, spoznanja in vedenja drugih hitro in globoko posrkamo in poosebimo. In tako vemo več.
Pogovor je bil v sredo; petek je bralcem ustave na ograjenem Trgu republike prinesel policijsko spremstvo. Tako so nastale zgovorne fotografije našega časa. Starejšo gospo z ustavo v roki je več policistov odneslo. Branje je nevarno. Predvsem pa pred parlamentom. Notri so poslanci, ki ne slovijo po razgledanosti, se ne kitijo z branjem in umetnostjo nasploh. Še osnovnih veščin svojega dela ne zmorejo spraviti skupaj, kaj šele kaj več. Zakaj bi jih v njihovi nevednosti vznemirjali?
Ko sem čez vikend, ki sem ga preživela na drugem knjižnem Sejmu na zraku v parku Zvezda, sedela ob stojnici Založbe Goga, kjer z veseljem preživim največ delovnega časa, sem se v redkih trenutkih miru spomnila organiziranega sprehoda po starem mestnem jedru, ture Ljubljančanke, na kateri sem izvedela, v kateri ozki uličici stare Ljubljane je Lili Novy pisala pesmi na škrniclje. Nedaleč stran je živela Minka Skaberne, skrbela je za knjižnico slepih in slabovidnih. Na tranči, kjer so bili nekoč pod mestnimi ulicami zapori, nam je Suzana Tratnik povedala, kaj je Ljuba Prenner menila o govoricah o njej: »Če me kdo ogovarja za mojim hrbtom, pomeni, da govori z mojo ritjo.« V Trubarjevem antikvariatu sem prvič videla prekrasne zgornje prostore, v katerih nam je gospa Stanka Golob pripravila stare ali prve izdaje del Ljube Prenner, Lili Novy, Berte Bojetu, Felicite Kalinšek in še mnogo drugih knjižnih znamenitosti. Mesto je polno zgodb, z redkimi vidnimi obeležji. Si predstavljate, da bi postalo vidno vse, kar je bilo izgovorjeno na turi? Da bi se ob sprehodu po stari Ljubljani nenadoma nekje sprožil zvočni zapis v več jezikih s pesmijo Lili Novy ali že omenjenim citatom Prennerjeve? Da bi ob napisih ulic lahko prebrali, katera umetnica ali umetnik je tu živel, kaj je naredil, kam je redno hodil na kosilo in kje se je družil s prijatelji. Nemara bi s kakšnega pročelja vihrala zastava z verzom ali citatom iz knjige. Ali pa bi hodili po črkah iz knjig, ki so nas napisale. Morda bi ob knjižnem sejmu stal na poti napis, katera pisateljica ali pesnik je posedal v parku. Nenadoma je pred mano (v domišljiji) zaživelo mesto literature.