»Branje o nesrečnih ljudeh je bolj izpolnjujoče.«
Pisala je že v osnovni šoli v novinarskem krožku, strasti do nizanja besed se je predajala tudi v srednji šoli in na fakulteti, dokler se kot poklicna novinarka ni zaposlila pri časniku Delo. Tam je vrsto let ustvarjala številne reportaže, potopise in druge prispevke, zadnja leta pa služi svoj kruh tudi s pisanjem, a malce drugačnim – kot piarovka je zaposlena na ZRC SAZU – ob prostih trenutkih, sploh zvečer, pa še vedno strastno zapisuje nove zgodbe. V njih najpogosteje kraljujejo (navidezno) običajni ljudje z običajnimi težavami in hibami – tako je tudi v Agatini najnovejši zbirki zgodb Nož v ustih – a njeno pisanje se nad vse, kar je običajnega, dviga s pretanjenim slikanjem detajlov ter mojstrskim poustvarjanjem vzdušja, ki bralca posrka v zgodbo in ga po branju ne pusti ravnodušnega. In prav to je po mnenju mnogih ena največjih odlik njenega ustvarjanja.
Bukla: Knjiga Nož v ustih prinaša vaše nove kratke zgodbe. Se vam zdi – kljub temu, da ste napisali tudi že svoj romaneskni prvenec Tik pod nebom – da so kratke zgodbe tisto področje ustvarjanja, ki vam je najbolj pisano na kožo?
Tomažič: Kratke zgodbe so dinamične, vse se hitro odvije, lažje ti uspeva vzdrževati bralčevo pozornost. Kot človeku, ki ne premore zicledra, pa mi je še posebej všeč to, da dopuščajo, da jih napišeš v enem zamahu, pogosto v enem večeru.
Bukla: So torej bolj »praktične« tudi zaradi samega ustvarjalskega procesa v smislu, ko pride navdih zanje, se usedete in jih zapišete, ne da bi morali pretirano razmišljati, kaj bo kronološko in vsebinsko sledilo temu zapisu?
Tomažič: Ko pravim, da jih napišem v enem zamahu, to po navadi res pomeni to, vendar je pred tem zamahom nemalo razglabljanja, preigravanje scenarijev v mislih in razmišljanja o tem, kako zasukati zgodbo. Vse to včasih poteka tudi nezavedno, v ozadju preostalih miselnih procesov. Kot pri računalniku, kjer se kaj postori hkrati v več programih. Samo da so človeški možgani na srečo bolj zapleteni in zagonetni kot umetna inteligenca. Za zdaj še ... Res je, da ne razmišljam pretirano, kaj bo sledilo eni ali drugi zgodbi, pišem pač, kar mi pade na pamet oziroma v čemer tisti hip uživam. Še vedno tudi brez misli na objavo, saj mi ni treba pisati za preživetje. Ko čas dozori, se lotim prebiranja vsega, kar se je nabralo na trdem disku mojega računalnika, in bero razvrstim v nekakšno celoto. Glavni in gledano od daleč je edini skupni imenovalec resda le ta, da imajo vse zgodbe isto avtorico, kar pa v resnici potegne za seboj vse preostale sorodnosti zgodb. Tudi časovni dejavnik je tu pomemben: v pričujoči zbirki so namreč zbrane zgodbe zadnjih petih let, ki v mojem življenju predstavljajo dovolj homogeno časovno obdobje, da se moj pogled na svet ni pretirano spreminjal, kar bi recimo vplivalo na način pisanja.
Bukla: Vaša nova knjiga postreže z navidezno vsebinsko zelo različnimi zgodbami, pa imajo te vendarle obilo skupnega, od brezupa in osamljenosti do vsesplošnega nezadovoljstva in pomanjkanja smisla. Ste glede na prevladujočo motiviko – kljub prej povedanemu – »nabirali« zgodbe vendarle zelo premišljeno in načrtovano?
Tomažič: Ko sem se na motiviko svojih zgodb ozirala v času karantene zaradi pandemije covid-19 – in to sem počela po sili razmer, ker sem pregledovala korekture pred izidom, ne iz kakšnih samoljubnih vzgibov – me je spreletelo, da nič več ne bo tako, kot je bilo. In da smo z izbruhom vstopili v nekakšen predor, črvino, iz katere bomo izstopili v svet, ki bo drugačen od tistega, ki smo ga zapustili. Ne nujno boljši, kot je v intervjujih trdil Slavoj Žižek; veliko bolj so se mi zdele verjetne trše in neizprosnejše besede Alenke Zupančič o koncu, katerega kolesje se je pravkar začelo vnovič vrteti. Začela sem razmišljati, da je bil le svet pred izbruhom – mika me uporabiti Zweigov izraz včerajšnji svet – tako dober, da smo si lahko privoščili grebsti po nesreči drugih. Potem sem se seveda morala popraviti, saj je (bilo) lagodno le življenje peščice nas, dobro preskrbljenih zahodnjakov, preostali pa ... Kakorkoli že, če hočeš pisati zgodbe o brezupu, osamljenosti in pomanjkanju smisla, moraš imeti sam v svojem življenju obilico upanja, družbe ljubih ljudi in smisla, verjemite mi. Zgodb, kakršne so v Nožu v ustih, v času karantene ne bi mogla napisati.
Bukla: Bralci vaših dosedanjih del in tudi stroka so že večkrat ugotavljali, da v svoja dela raje postavljate nesrečne ljudi, takšne, ki so osebno neizpolnjeni, prazni ali brezupni, kot pa srečne. Ali v maniri dobrih zgodb s težo torej še vedno zagovarjate svojo misel, da »nihče ne želi srečnih zgodb o srečnih ljudeh s srečnim koncem«? Morda tudi zato, ker se lahko vsak bralec najde v katerem od protagonistov?
Tomažič: Sreča je zelo relativen pojem: enemu pomeni polno skledo riža v roki, drugemu pozlačeno WC-školjko. V praksi se potem izkaže, da je bolj srečen tisti, ki zoblje riž, kot tisti, ki se iztreblja v pozlačeno stranišče – v obeh primerih gre seveda za metafore. Prvi nima ničesar izgubiti, drugi nima več ničesar pridobiti. Prava sreča je stanje, ko ti do sreče manjka ravno še čisto malo, zaradi česar se velja naprej truditi. Meni se moji protagonisti sicer ne zdijo prav tragični, je pa res, da so za svojo nesrečo v veliki meri krivi sami. Kar navsezadnje velja za veliko ljudi, zato je najbrž res, da se kdo v katerem od likov tudi prepozna oziroma poistoveti s kakšno značajsko potezo. Gotovo je branje o nesrečnih ljudeh bolj izpolnjujoče – navsezadnje si nihče ne želi brati o uspešnih, lepih, bogatih, saj to v bralcu vzbudi občutek, da je nekje blazno zavozil. (Po tej plati si ne znam razložiti blaznega uspeha knjig tipa osebna izpoved milijonarja, ki mojo prejšnjo trditev seveda postavljajo na laž.) V seciranju nesrečnikov, neprilagojencev, nerazumljenih in zapuščenih je, priznam, sled privoščljivosti. Če bi šlo za resnične ljudi, bi lahko dodala, da je povrhu neokusno, kot bi z naslado opazoval prizorišče prometne nesreče.
Bukla: So junaki vaše nove knjige, za katere je bolj ali manj značilno (tudi) to, da imajo »nož v ustih«, se davijo z življenjem ali ne morejo (spre)govoriti, lahko na neki način tudi odraz sedanjega časa in družbe?
Tomažič: Moji liki so odraz današnjega časa in družbe le v tem, da se včasih davijo s polpreteklo zgodovino, kar je za slovensko družbo kar značilno. Sicer pa bi jih glede na njihove hibe lahko poljubno premikala po zemljevidu ali časovnem traku, se mi zdi. Vendar mi je všeč vaša interpretacija naslova! Sama sem pri tem razmišljala zelo konkretno: o kosu jedilnega pribora, ki ga nikakor in nikdar ne smemo ponesti k ustom. V prizoru v naslovni zgodbi, ko očeta raztogoti odblesk svetlobe v nožu, ki ga v rokah drži hčerkin nesojeni zaročenec, pa sem hotela poustvariti sceno, ko Meursaulta na tisti alžirski plaži zaslepi sonce in ubije tistega nesrečnega Arabca. To je moj mali hommage Camusu in Tujcu. Naslov pa je tudi parafraza naslova filma Romana Polanskega, Nož v vodi. Polanskega imam zelo rada in sem povsem na njegovi strani v njegovem abotnem sporu z ameriškim pravosodjem.
Bukla: Vašo novo knjigo – tako, kot je to značilno tudi že za vaša predhodna dela – prežemata cinizem in humor, včasih zelo črn. Imata oba elementa predvsem vlogo blažilcev težjih, tudi bolečih vsebin ali pa jima ostajate zvesti tudi zato, ker sta preprosto del vas, vašega načina komuniciranja?
Tomažič: Smisel za humor gre z roko v roki z inteligenco, ker podrazumeva hitre odzive na nenadejane zasuke. Zato z njim včasih preverjam, s kom imam opravka, haha. In se ga tudi pri pisanju ne morem otresti. Ne uporabljam pa ga namenoma, da bi komurkoli kaj olajšala, to je res zadnje, na kar bi pomislila.
Bukla: Ana Svetel, avtorica spremne besede knjige Nož v ustih, omenja »štimungo«, ki jo znate poustvariti v prav vsaki zgodbi, najsi gre za opis mučne družinske večerje v naslovni zgodbi, boleče neizpolnjenosti v materinstvu v zgodbi Naravna selekcija, hrepenenja po ljubezni v Dekletu brez bisernega uhana ali katere koli druge tematike. Je omenjena »štimunga« dediščina vašega dolgoletnega novinarskega dela, vsesplošne ljubezni do pisanja, strasti do opazovanja detajlov?
Tomažič: Da me je novinarsko delo naučilo opazovanja, sem govorila, ko je izšla moja prva zbirka kratkih zgodb. Zdaj, z razdalje petih let, na to gledam nekoliko drugače. Oboje je v vzročno-posledični zvezi, to že, a v zadnjem času se vprašujem bolj, ali me nista morda prav moja strast do opazovanja in lastnost, da mi podrobnosti ne uidejo, napeljali, da sem izbrala delo novinarke. Najprej je bilo jajce, potem kokoš!
Bukla: Ob vsem povedanem ne moreva mimo vaše strasti do potovanj, ki ste jo do sedaj lahko ubesedili v številnih časopisnih reportažah pa tudi v knjigah Zakaj potujete v take dežele in Blodnik po Istri. Se vam na teh poteh dogaja kot mnogim drugim ustvarjalcem, da osvobojeni vsakodnevne miselne in čustvene navlake dobite najboljši navdih za kakšno svoje pisanje?
Tomažič: Kaj pa vem. V bistvu ne, ker kadar potujem, po navadi ves čas razmišljam o okolju, v katerem sem. Pri študijskih poteh za potrebe Blodnika pa se sploh nisem imela časa posvečati čemu drugemu. Morda je v meni kaj ostalo kot palimpsest in sem iz tega potem črpala. Ideje za zgodbe dobivam na kar čudne načine, včasih si recimo zapičim v glavo, da bi rada napisala zgodbo pod kakšen čuden naslov. Nasploh moram priznati, da mi gredo vprašanja v slogu »od kod ideje za zgodbe« najbolj na živce takoj za tistimi tipa »kaj je tukaj res in kaj ni«. Te iz druge kategorije lahko pridejo od kogarkoli, in če je kdo posebej zoprn, mu najraje odgovorim, da se je vse, o čemer pišem, tudi zares zgodilo, in sicer meni. Vključno s tem, da me je, tako kot dekle iz zgodbe Kdor puli japonski dresnik, slabo ne misli, ljubosumni partner zadavil. S tistimi iz prve kategorije pa se še nisem naučila obračunati na vljuden, a dokončen način. Nekaj si moram še izmisliti. Recimo, da največ idej dobim, medtem ko vezem in pletem. Resnica je vedno najbolj neverjetna stvar!
Bukla: Pred leti ste izjavili, da se ne morete označevati za pisateljico, češ da to zveni pretenciozno. Ste dandanes še vedno istega mnenja? Bi se morda lahko opisali (tudi) kot »prinašalka zgodb«?
Tomažič: Hm, ker se za »pisatelja« dandanes res okliče že vsakdo, ki tu pa tam objavi kak pamflet, sem tudi jaz po tej plati postala samozavestnejša. Ja, priznam, sem pisateljica. Hehe, saj to se sliši skoraj kot tisti uvodni stavek v skupinah za samopomoč: »Sem Agata Tomažič in sem pisateljica.« Izraz »prinašalka zgodb« se mi zdi posrečen, a glede na pse, ki jih po navadi neuspešno dresiramo, da bi kaj prinesli, in stvari samo odnašajo, bi bilo še bolje reči »odnašalka zgodb«. Sploh ker jih res večinoma kar kradem: predmetom, prizorom in ljudem, ki mi (za kratek čas) prekrižajo pot.
Bukla: Glede na to, da je »pisanje najljubše opravilo, ki ga lahko počne človek, kadar je sam«, kot ste nekje zapisali pred časom, bodo verjetno poletni (in tudi kasnejši) meseci v znamenju pisanja. Kaj pripravljate tokrat?
Tomažič: Pripravljam mrk, ne bom pisala. Že dlje časa se želim celostno lotiti oblikovanja usnja in usnjene galanterije; morda bodo poletni meseci namenjeni temu. V nasprotju z intelektualno elito jaz obrtniškega znanja ne preziram, temveč ga globoko spoštujem, v fizičnem delu pa vidim dopolnilo ali podaljšek umskega.