Bujen in dehteč vrt književnih prevodov
V prejšnjih Pobliskih v prevode so se skozi pregled Nade Grošelj zasvetlikali nagrade in priznanja za prevajalsko delo. Vedno pa se mi je zdelo, da je za ustvarjalca na katerem koli umetniškem, strokovnem, športnem ali drugem področju največje priznanje in poklon, če po njem poimenujejo nagrado. Takšen poklon je pred nekaj leti dobila Radojka Vrančič, ko je Društvo slovenskih književnih prevajalcev po njej preimenovalo priznanje za mladega prevajalca.
Radojka Vrančič (1916– 2009) je v slovenski jezik pretopila največje dragulje francoske prozne umetnosti, in to brez kakršnega koli pomisleka, da se morda česa iz salonskih kramljanj in luksuzne resničnosti francoščine ne da izraziti v slovenskem jeziku, ki se je še nedolgo pred tem kalil v čitalniških razprtijah. Verjela je, da je mogoče prevesti vse, treba je le prizadevno preobračati stavke tako dolgo, da vsak del sede na svoje mesto. Tako je bilo mogoče umetelno prevesti eno največjih proznih del 20. stoletja, Proustovo Iskanje izgubljenega časa, za katero se mi je v gimnaziji zdelo, da ga je najbrž do konca res prebrala samo prevajalka: slavna magdalenica, ki skupaj s čajem prikliče spomin na okus iz preteklosti, se namreč pojavi že na prvih straneh. Takrat se mi je zmožnost branja te monumentalne pripovedne kače zdela vrhunski dosežek, zato je Radojka Vrančič postala moja velika vzornica že ob prvem srečanju z Marcelom Proustom.
Njena sijajna pot v književno prevajanje se je začela s pisateljico Sidonie Gabrielle Colette, kot je pred več kot dvajsetimi leti povedala v intervjuju z Alešem Bergerjem. Na enomesečnem okrevanju za zlatenico v Rogaški Slatini je za »svoje veselje začela prevajati Colette, ki [ji] je bila zelo pri srcu, in sicer Claudinin dom, ki je izšel šele pred nekaj leti in se je prevod medil tako rekoč vse [njeno] življenje«. Francoska pisateljica je preminila leta 1954 in mlada prevajalka Radojka Vrančič je v tistih letih objavila prve revijalne prevode, ki so prav prevodi Colettinih novel; medtem ko je moral prevod, ki ga je prevajalka začela ustvarjati že v Rogaški Slatini, na izid čakati skoraj 40 let.
Temu, da se je zanimanje za to veliko francosko pisateljico pojavljalo občasno, je morda botroval tudi duh časa na Slovenskem. Colette je v prvi polovici 20. stoletja presenečala »za vsako ceno«: bila je ekscentrična dama, ženska svobodnih ljubezni, polna idej za nove oblike ženskih klobukov, toda resnično presenečala je s svojimi romani. V njih je opisovala svoje izkušnje in medčloveške odnose, ki jih ni želela popredalčkati v tradicionalne oblike osnovnega družinskega življenja. In za slovenski 20. vek je bilo to šokantno. Branje o prefinjeni strasti med zrelo žensko in mlajšim moškim se ni najbolje skladalo z glavnim književnim zanimanjem, ki se je v prvi polovici 20. stoletja vrtelo okoli socialnega realizma. Tudi kasneje sta politično dogajanje in zgodovinska mentaliteta na Slovenskem le malo pripomogla k odpiranju kulturnega prostora za svetovljansko in svobodomiselno branje: Radojka Vrančič se je v prej omenjenem intervjuju namuznila Potrčevemu nasprotovanju prevoda Nevarnih razmerij, češ da »se mu je zdelo, da je zadeva, ki se godi na svilenih zofah v salonih, pokvarjena, vse pa je v redu, če se dogaja na slami in senu«.
Tako je, Colette ni pisala priporočil za mirno družinsko življenje, temveč je opisovala svobodne ljudi v medsebojnih odnosih ter z žlahtno stoičnim pogledom na svet odstirala neizrekljivo in skrivnostno v življenju in naravi. V resnici ne vem, bolj ugibam, katera od potez v ustvarjanju Colette je pritegnila prevajalko Radojko Vrančič v brezčasno prijateljstvo med pisateljico in prevajalko. Kot prevajalka je morala ponotranjiti tisti opisovani svet, pustiti avtoričinemu besedilu, da kakor reka steče skoznjo, in mu tako omogočiti, da najde nove bralce in novo življenje v drugem jeziku. Iz takega prijateljstva je Radojka Vrančič črpala navdih za prevajanje: ne le za honorar in založbo in po naročilu, temveč iz povezanosti z avtorico, za dušo, veselje in predal.
V letu, ko obeležujemo stoto obletnico njenega rojstva in ji bo posvečen tudi del letošnjega mednarodnega prevajalskega simpozija v Ljubljani, se je v nekem predalu spet našel eden od prevodov, ki jih je Radojka Vrančič pripravljala sebi v veselje. Prevajalka Marija Javoršek, ki je bila dolga leta njena pozorna prva bralka, je v enem od predalov našla prevod Colettinega romana Svitanje. Besedilo sta prevajalki še skupaj pregledali, pripravljeno je bilo za objavo, pa se je ob selitvah založilo in ob srečnem naključju spet našlo ravno ob pravem trenutku, da je lahko letos izšlo pri Hiši poezije.
Roman, ki je obenem zadnji (znani) prevod Radojke Vrančič, upoveduje cvetoči svet zrele ženske, ki se novemu ljubezenskemu odnosu z mlajšim moškim odreče brez odpovedovanja. Razumem ga kot hvalnico življenju in temu, da ti je koža prav. Tako prav, da ne potrebuješ nikogar, niti moškega – prijatelja in sovražnika. Tako prav, da si sama sebi dovolj, dovolj so ti živali okoli tebe ter bujen in dehteč vrt, ki ti uspeva pod rokami. Saj pravzaprav ne vem – mislim s tem na protagonistko iz Svitanja, na Colette ali kar na Radojko Vrančič?