Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 25 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Knjiga in moje življenje

Ceste in knjige so najboljše učiteljice

Benka Pulko, Bukla 86–87, 06.2.2013

Ceste in knjige so najboljše učiteljice

Če v mladih letih zbiraš knjižne kazalke in nalivna peresa ter hodiš v knjižnico slednji dan, potem na stara leta (skoraj zagotovo) pišeš knjige. Postati pisateljica ni bilo nikoli na seznamu moji poklicnih želja. Sanjarila sem o kriminalistiki, medicini, ekologiji, najbolj goreče pa sem si želela postati čistilka.

Potem sem v življenju resno zavozila; diplomirala iz znanstvenoraziskovalne smeri biologije ter si za redno službo izbrala vožnjo motocikla okoli sveta. K temu sem se motivirala še pred vpisom na podiplomski študij, kjer so me prioritetno seznanili z vsem, kar se po njihovem ni dalo in ni bilo mogoče. Na srečo sem takrat že vedela, da omejevanje veseli le omejene ljudi...

Doma me niso silili s profesionalnimi preferencami; zahtevali so le, da postanem Človek. “Človek, ki piše, pravzaprav ni slab poklic,” danes ugotavlja mama, ki bi me – če bi morala vajo ponoviti – usmerila v umetnost. “Ker to delo te osrečuje,” me nikoli ne pozabi spomniti.
S pisanjem knjig se je začelo za šalo in po naključju, nikakor načrtno in zares. Pisati sem začela, ko sem se naveličala pripovedovati. Ako bi bila nadarjena za igro, bi najverjetneje začela igrati. Ker pa se mi je od vseh predmetov v šoli zdela najmanj naporna slovenščina, sem se odločila za pisanje. Popotna literatura ni bila le logična posledica dejstva, da sem zaljubljena v potovanja in da na njih preživljam večji del življenjske poti, pač pa predvsem pomanjkanja domišljije, ki je premorem manj od povprečnega obcestnega pločnika. V življenju verjetno res nikoli ne moremo imeti vsega...

Pišem izključno za ljudi. Zase berem. Svoje in tuje tekste. Lastnih ne izpustim iz rok, preden niso dobri, tujih pa ne vzamem v roke, če niso takšni, kot se mi zdi, da bi morali biti moji. Nimam pisateljskega pedigreja. V Društvo slovenskih pisateljev nisem bila sprejeta in nikoli mi niso povedali zakaj. Odkar od svojega pisanja živim bolje kot večina njihovih članov, o članstvu ne razmišljam več. Čas za brezplodno pošiljanje prošenj ter zbiranje priporočilnih pisem raje posvečam predstavljanju svojih literarnih del tujim založnikom. Na srečo se ni česa sramovati, saj so vse doslej bile vsaj enkrat nagrajene in so brez izjeme izšle v vrtoglavih nakladah za slovenski trg. Tako, do 10.000 izvodov v nakladi.

Predlanskima prevodoma v angleščino sta lani sladila prevoda Pocestnice v srbščino in nemščino. Bilo je zanimivo doživeti pristop National Geographica in odkup avtorskih pravic za delo obskurnega samozaložnika. Odkar živim odločena, da se bom vsak dan (na)učila kaj novega, se mi ne zdi več grozno niti dejstvo, da sem se rodila neumna. Trdo delo je zabava, vredna vsakega truda.

Pisanje je zame najlažji del ustvarjanja knjige: vstaneš ob šestih, zaspiš ob polnoči, vmes pa pišeš in se izogibaš početju česar koli drugega. Nekaj mesecev tako, v enem kosu in delo bo nared za v tiskarno. Vmes bo seveda sledila še zabava z urednikom, lektorji, oblikovalcem, tiskarjem in drugimi kritičnimi posamezniki.

Založništvo je nekaj, s čemer se nisem nikoli želela ukvarjati, a je prišlo samo od sebe že s prvo knjigo. Ni se mi zdelo na mestu, da bi me ljudje iz stroke vzpodbujali k nižanju kakovosti in dvigovanju cene izdelka. Zdelo se mi je naravnost nesprejemljivo in moralno sporno, zato sem se dela lotila drugače.

Zraven najljubšega kraja na svetu imam seveda tudi svoj najljubši prostor: hišno knjižnico. Zbirka 12.000 knjižnih naslovov ne bo nikoli nehala rasti. V knjižnici se najraje družim z najbolj priletnimi. Čas ohranja pri življenju le knjige, ki so tega vredne. Berem selektivno in vedno v sozvočju z voljo, delom dneva ter razpoloženjem. Še vedno se upiram elektronskim knjigam, čeprav se zdi, da bodo izdaje mojih del na voljo v elektronski obliki, preden se bom vdala bralnikom tudi sama. Moj edini par oči je namreč preutrujen od vsakodnevnega večurnega zijanja v ekran že med pisanjem knjig, zato si za branje še vedno rada privoščim večno mladostne staromodne knjige.

Knjige najraje pišem. Občasno jih opremim. Urednikovanje je moje najmanj priljubljeno delo, a brez njega ne gre. Vse preveč me iritirajo knjige, pri katerih imam občutek, da so jih uredniki brali na dopustu ali jih sploh niso. Nimam rada zatipkancev, ne maram nelektoriranih besedil in z naporom prebavljam pisatelje, ki pišejo zase. Za take bi bilo po mojem najbolje, da se tudi berejo sami.

Če sem v mladosti rada hodila v knjižnico, se na stara leta do njih rada zapeljem. Najraje z motorjem. Poredko z avtomobilom. Največkrat z letalom. Zanimajo me kraljestva knjig na vseh koncih sveta.

Knjižnice in knjige so zakon! Ne povezujejo le črk v stavke, pisateljev z bralci, ljudi z idejami in listov s platnicami. Povezujejo narode, generacije in tkejo prijateljstva, večja od tega ljubega sveta. Brez knjig nikoli ne izvemo, kdo v resnici smo in kam smo namenjeni. Knjige so lepe. So moj izvor. Dajejo mi smisel; da grem in da se vedno znova vračam. Takšna, kot sem: naravna, zahtevna in hkrati preprosta, optimistična ter malo drugačna. Vzpodbujajo me, da iz dneva v dan ostajam, kar v svojem bistvu sem. Med platnicami in zunaj njih.

 

benkapulko.com

otrocisveta.si


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...