Christopher, Luka, Nina, Zila, Kitty, Francesca, gospod Sommer in drugi ... so med nami!: Motnje v razvoju in druge duševne bolezni v otroških in mladinskih knj
V zadnjih desetih letih v otroških in mladinskih knjigah razmeroma pogosto nastopajo osebe, ki so kakor koli »drugačne«. Toda v tem naraščajočem trendu želimo tokrat opozoriti le na tiste, v katerih imajo književne osebe različne vseživljenjske razvojne motnje in duševne bolezni. Seveda omenjamo le najbolj zanimive in najbolj kakovostne knjige; sicer je v obravnavanem obdobju izšlo veliko več tovrstnih naslovov!
V literaturi so različne duševne stiske oseb dokaj pogoste, niso pa vedno poimenovane, včasih so le nakazane ali jih slutimo, pa vendar v prepletanju vsega do neke mere vplivajo na potek dogodkov osrednjih oseb. Ena takšnih knjig je Sonye Hartnett O dečku (Družba Piano, 2011), ki jo pretresena prebiram in o njej premišljujem prav te dni. Toda takšnih del je veliko (toda ne veliko tako uspešno literariziranih!), v prispevku se želim omejiti le na tista dela, v katerih so duševne stiske osrednja tema, in na tista, ki so nastala z namenom, da duševne stiske predstavijo bralcem.
Toda takoj na začetku naj opozorimo, da imamo malo, premalo izvirnih slovenskih knjig, v katerih bi bila ta problematika kakovostno literarizirana.
Najpogosteje obravnavana sta avtizem in depresija; seveda pa se pogosto povezujeta z drugimi težavami in stiskami, tudi drugimi boleznimi ali invalidnostjo, s strahom pred smrtjo, umiranjem in celo s samomorom. Čim močneje je tema obdelana, tem kompleksnejše in kakovostnejše je besedilo. Mnoge med njimi imajo lahko biblioterapevstko moč, posebno če jih uporabi strokovnjak terapevt, oz. so lahko »v pomoč«, kot bolj preporosto rečemo knjižničarji.
Avtizem in druge motnje v razvoju
Nedvomno ste brali odlično knjigo Marka Haddona, Skrivnostni primer ali Kdo je umoril psa (Mladinska knjiga, 2004), v kateri avtistični najstnik Christopher postopno razkriva družinske skrivnosti, obenem pa nam prvoosebno približa svoj posebni svet in dojemanje, in to ne le z besedami, temveč tudi z vizualnim (z enačbami, grafikoni, razpredelnicami, zemljevidi, risbami idr.). Junak zmore preseči samega sebe in odpravi se na pot, kar je izjemno za osebo z aspergerjevim sindromom, (kot se glasi Christopherjeva medicinska diagnoza). Delo, namenjeno tako mladim kot odraslim bralcem, t. i. »over-cross« literarno besedilo (celo izšlo je dvakrat, v zbirki za mlade bralce in v zbirki za odrasle), je ob izidu v bralni javnosti močno povečalo zanimanje za avtizem. Knjigo je napisal avtor, ki to problematiko strokovno dobro pozna, saj je vrsto let deloval kot vzgojitelj duševno prizadetih, hkrati pa jo je zmogel pronicljivo literarizirati. Uspel mu je dosežek, skladnost med močjo literature in problemom, ki ga ubeseduje. Zato je delo prejelo več nagrad tako za mladinsko kot za odraslo literaturo, pa tudi prevod Vasje Cerarja v slovenščino je prejel častno listo IBBY 2006.
Prav tako odlična je slikanica Lesley Ely, Luka je med nami (Damodar, 2009), namenjena otrokom v nižjih razredih osnovne šole in njihovim vzgojiteljem. Novi sošolec Luka je drugačen, saj ima spekter avtističnih motenj. Slikanica predstavlja težave ob njegovem vključevanju v redno šolo. Posebej velja opozoriti na ilustracijo, ki pogosto prikazuje mirnega in osamljenega Luka dosti bolj prijetnega kot pa druge otroke, ki so živahni in razposajeni. Dobrodošla je tudi kratka spremna beseda strokovnjakinje. Knjiga je dober primer vzgojne slikanice, odličen uvod v spoznavanje avtizma, ki obenem nazorno opozarja, da nas drugačni bogatijo, in potrjuje v spoznanju, da smo vsi »posebni« in potrebni sprejetja in spoštovanja. V Angliji je leta 2006 prejela nagrado za najboljšo slikanico za otroke oz. o otrocih s posebnimi potrebami.
Slovenska avtorica Janja Vidmar v knjigi z naslovom Moja Nina (Mladika, 2004) in z ilustracijami Matjaža Schmidta opisuje zgodbo štirinajstletne deklice z Downovim sindromom. Ninin mlajši brat Tim skozi pripoved odkriva »drugačno«, enkratno Ninino življenje, ki pa je velikokrat celo pristnejše, kot je naše. Avtorica se v nagovoru v knjigo zahvaljuje vsem »drugačnim« otrokom, ki jih je spoznala, ko je ustvarjala to knjigo, in njihovim vzgojiteljem ter zapiše: »… ki bi znali bogatiti tudi naša življenja, če bi jim to le dovolili.« Knjiga, ki opozarja na pomen sprejemanja drugačnih, je bila zaradi svoje odličnosti sprejeta v Dokumentacijski center knjig za otroke s posebnimi potrebami v Oslu (IBBY Documentation Centre of Books for Disabled Young People).
Prikupnega odraščajočega fanta z Downovim sindromom in razumevanje učitelja, vrstnikov in okolja spoznamo v duhovitem žanrsko mešanem mladinskem romanu avstralskega avtorja Paula Jenningsa z dolgim naslovom Kako je Hedley Hopkins sprejel izziv, oskrunil grob, spoznal novega prijatelja, ki ga morda sploh ni bilo, in medtem strašansko grešil, tako kot grešijo vsi, čeprav tega niti ni vedel (Miš, 2007).
Temo razumevanja in sprejemanja otrok s posebnimi potrebami odpirata tudi knjiga (iz zbirke Prva zorenja) Myrne Neuringer Levy, On je poseben (Miš, 2008) in knjiga (iz zbirke Zorenja) Rachna Gilmore, Prijateljica, kot je Zila (Miš, 2005), problemska pripoved, v kateri je v ospredju prijateljstvo med najstnico Nobi in precej starejšo Zilo, ki zaostaja v duševnem razvoju. Besedilo deluje psihološko prepričljivo in plastično ter spodbuja k razmišljanju o duševnem razvoju in o odraslosti, ki ne stopata vedno vštric z dejansko starostjo.
Depresija in druge duševne motnje
Depresija se je v zadnjih desetletjih povzpela na vrh lestvice najpogostejših duševnih bolezni tako po svetu kot pri nas. Naj najprej opozorimo tudi na dva priročnika za mladostnike z depresijo: Bev Cobain: Ko nič več ni važno (Didakta, 2008) in Laura Smith in Charles H. Elliott: Depresija za telebane (Pasadena, 2009).
Tudi v mladinskem leposlovju je depresija najpogosteje obravnavana duševna motnja. V tem naboru nekako izstopa Patrick Süskind, Zgodba gospoda Sommerja (Društvo Mohorjeva družba: Celjska Mohorjeva družba, 2007), ker pravzaprav nagovarja tako mlade kot odrasle bralce in omogoča večplastno branje. Tenkočutnejši bralec skozi otroško doživljanje sveta zasluti pretresljive blodnje in vojne travme moža, gospoda Sommerja, ki najde izhod iz duševnega trpljenja v samomoru. K očarljivosti knjižice zagotovo prispevajo tudi iskrive Sempéjeve ilustracije.
Najbrž se še spominjate dveh mladinskih romanov. Prvi je Nič mi ni (Mladinska knjiga, 2002) pisateljice Brigitte Blobel, v katerem občutljivo, odraščajočo Kitty vse bolj prevzemajo strah, negotovost in nebogljenost, zgublja stik s starši in s sošolci, nazadnje pa jo »bolečina odraščanja« privede na mladinski oddelek psihiatrične bolnišnice. Prekinjeno deklištvo (Cankarjeva založba, 2002) Susanne Kaysen pa je avtobiografska zgodba o prostovoljnem zdravljenju najstnice v psihiatrični bolnišnici, njene spomine pa dopolnjujejo kopije dokumentov. Avtorica se med drugim zaveda zaznamovanosti z oznako psihiatrične bolnice, ki ostane za vse življenje. Naj omenimo vsaj še dva mladinska romana, ki obravnavata depresijo mladih; oba je izdala založba Grlica v problemski zbirki Na robu. To sta Reci, da sem v redu. Resnično (2005) pisateljice Rosie Rushton in Zdrži! (2007) Alana Gibbonsa; obema je tehtno strokovno spremno besedo prispevala Jana Zirkelbach.
Sledijo mladinski romani, v katerih se morajo z materino depresijo soočiti otroci, pravzaprav so v vseh treh glavne osebe hčere v najstniških letih. V romanu Melina Marchetta Reševanje Francesce (Miš, 2007) je to šestnajstletna Francesca; položaj ji še zaostrita prva zaljubljenost in iskanje svojega mesta na novi šoli. Zgodba je prepričljiva zaradi kompleksnega in poglobljenega razprtja problematike, ki je postavljena v specifično okolje italijanske družine v Avstraliji, vzroki za materino depresijo so prepričljivo izbrani in prikazani. V žanrsko mešanem romanu Razbita juha (Miš, 2011) pisateljice Jenny Valentine mora petnajstletna Rowan prevzeti skrb za družino, ki je žalostna zmešnjava: dve leti pred tem je umrl starejši brat Jack, po njegovi smrti se oče odseli, mati pa postane depresivna in se zapre vase. Rowan skrbi tudi za mlajšo sestrico Stromi ... V ospredju mladinskega romana Ploha solz (Ozara Slovenije, 2009) Roba Baetensa je najstnica Karlijn, ki se mora soočiti z nepričakovanim zapletom v družini, v kateri mati dveh otrok zboli za hudo duševno motnjo – shizofrenijo. Po prvih resnih znakih materine duševne stiske se harmonija družine naenkrat poruši in močno zaznamuje vsakega od njenih članov.
Na koncu opozorimo še na leposlovne poučne knjige, ki želijo tako mladim kot odraslim bralcem približati duševne motnje; izdajajo jih posebne organizacije, ki se ukvarjajo z »drugačnimi«. Takšna je na primer slikanica Urške Emeršič, Balki – prav poseben muc (Zveza Sožitje – zveza društev za pomoč osebam z motnjami v duševnem razvoju Slovenije, 2007), ki predstavlja otroke s posebnimi potrebami in njihovo življenje v vzgojnih zavodih. Žal niti besedilo niti ilustracija nista kakovostna. S te plati je do neke mere uspešnejša slikanica Stefanie Lazai, Benjamin: moja mama je posebna (Schering, Podružnica za Slovenijo, 2006), ki opisuje, kako se otrok sooči z mamino boleznijo multiplo sklerozo. Lani je izšla le slikanica za otroke Nimmi Channa, Žirafek Filip ... ki se je spremenil, ki obravnava encefalitis in njegove posledice v duševnem zdravju. Bolezen najbrž predstavi korektno, saj sta slikanico prevedli in priredili študentki medicine, izdala pa jo je Medicinska fakulteta v Ljubljani (2010), toda estetski učinek slikanice v celoti je skromen. Vsekakor pa je dobrodošla kratka strokovna spremna beseda.
Društvo Ozara Slovenija, nacionalno združenje za kakovost življenja, nevladna, humanitarna organizacija, ki skuša pomagati osebam s težavami v duševnem zdravju, je izdalo nekaj knjig, ki prispevajo k ozaveščanju o problemih v družinah, kjer imajo odrasli duševne motnje, saj bolezni odraslih vnašajo v družine veliko težav, povzročajo otrokom stiske in strah, pogosto tudi posmeh pri vrstnikih. Poleg že omenjenega romana z naslovom Ploha solz sta to najprej dve slikanici. Prva slikanica, Očka nikdar ni utrujen! (2006) Anne Wyckmans, je namenjena otrokom v predšolskem obdobju, katerih starši imajo duševno motnjo. Slikanica – skozi zgodbico glavne junakinje zajčice Kepice – otrokom opisuje, kaj se dogaja z njihovimi starši, ko nastopi duševna stiska. V slikanici Očka s perutmi (2007) Stefana Boonena očka Klipija in Lese živi v hišici na drevesu. Duševna motnja ga pripelje do nesreče, saj si predstavlja, da ima krila, in tako nekega dne poleti z drevesa in pristane v psihiatrični bolnišnici. Sprejemanje očkove duševne motnje se izrazi pri otrocih z besedami, da ima njun očka pač krila. Ravno s tem izrazom pa zgodba prerašča v literarnost in skorajda v poetičnost. Ilustracija, ki predvsem z izborom barv odlično upodablja otrokovo bolečino in nelagodje ob očkovi bolezni, je vendarle topla in ljubezniva, kakršni so kljub vsemu razumevajoči odnosi v tej družini. Delo Brigitte Minne Pripoved o gospe Veverici in ostalih živalih v mamini glavi (2008) predstavlja poskus terapevtsko vzpodbujenega pisanja »knjige«, s katero deklica Jantar postopoma razkriva stisko svoje družine. »Moja mama je drugačna od drugih mam: je veverica, cirkuška opica, zajec, kača in medvedek hkrati.« S temi besedami Jantar opiše duševno stanje svoje mame, ki počasi načenja stabilnost sicer drug drugemu vdanih družinskih članov. Čeprav je v spremni besedi zapisano, da je besedilo v pomoč »otrokom staršev, ki se soočajo z duševnimi motnjami«, pa je kratka pripoved o pogumni Jantar obenem kakovostno literarno besedilo, pretresljivo in prepričljivo za vse bralce. Vse knjige društva Ozara Slovenije velja pohvaliti, saj kljub namembnosti besedila in ilustracije dosegajo visoko kakovost.