Darja Betocchi, letošnja dobitnica Lavrinove diplome

Veronika Simoniti, Bukla 149, 3. 7. 2019

Foto: Vinko Avsenak

Letošnjo Lavrinovo diplomo, priznanje za pomemben prispevek na področju posredovanja slovenske književnosti v druge jezike, ki jo podeljuje Društvo slovenskih književnih prevajalcev, je prejela prevajalka Darja Betocchi. Za posredovanje slovenske literature v Italiji je pred njo Lavrinovo diplomo prejel Ciril Zlobec leta 2013.

Bukla: Živite v Trstu, kjer poučujete italijansko književnost na slovenskem liceju, prihajate iz dvojezične družine in imeli ste slavna deda: po očetovi strani je bil to znani italijanski pesnik Carlo Betocchi, po materini tigrovec Dorče Sardoč. Kako doživljate svojo dvojezičnost in dvojno kulturo?
Betocchi: Moje doživljanje dvojezičnosti in dvokulturnosti se je korenito spremenilo z leti, k čemur so pripomogle spremembe tako v okolju kakor seveda v meni sami.
Rodila sem se leta 1965: ko sem bila otrok, predvsem pa pubertetnica in v letih zgodnjega najstništva, je bilo v Trstu vzdušje še napeto. Seveda ne kot v povojnih letih, a vendar. Nacionalizem je bil navzoč tako pri Italijanih kakor pri Slovencih. Dogajalo se mi je podobno kakor mojemu sedanjemu prijatelju Lah­cenu, maroškemu političnemu pribežniku, ki se počuti tujec bodisi med neredkimi Tržačani, ki ne ljubijo priseljencev, bodisi med priseljenci samimi, ki ga ne marajo, ker je ateist in ker se istoveti z vrednotami demokracije in osebne svobode. Podobno situacijo sem doživljala jaz: ščava za marsikaterega Italijana, ne dovolj polnokrvna Slovenka za marsikaterega Slovenca, predvsem za nonota Dorčeta, ki ga tudi sami omenjate. Nono, ki je bil kremenit antifašist in je bil zaradi svoje angažiranosti v TIGR-u obsojen na smrt (potem pomiloščen in obsojen na dosmrtno ječo), ni nikoli priznal za svoja vnuka ne brata ne mene, čeprav je umrl leta 1988, ko je bila fašistična diktatura že davno za njim. Z bratom sva bila namreč napol Italijana in sva torej pripadala osovraženemu narodu. Povedala vam bom še zgovorno anekdoto: v tretji gimnaziji sem v nekem spisu, ki sem ga napisala za profesorico slovenščine Majdo Sancin, izrazila svoje globoko nelagodje nad svojo dvojno (takrat očitno konfliktno) identiteto, ki je porajala v meni občutek odtujenosti in odrinjenosti od obeh narodnih skupnosti. Ključni odlomek iz spisa sem potem na profesoričino željo prebrala med drugimi prispevki na šolski Prešernovi proslavi. No, ko sem leta 1992 začela tudi sama poučevati na isti šoli, mi je prof. Sancin povedala, da je njen tedanji pred­log o branju mojega spisa izzval med kolegi vneto in dolgo polemiko, ali je sploh primerno javno razkrivanje tako spornih in neortodoksnih vsebin.
Ko sem to izvedela, sem bila zelo začudena. Zdelo se mi je skoraj surrealistično. Jasno: bili smo leta '92, za nami sta bila Berlinski zid in Jugoslavija, sedanjost je bila Republika Slovenija, prihodnost pa njeno članstvo v EU. Drugi časi. Drug svet. V tem drugem svetu svoje dvojne identitete končno ne doživljam več kot konfliktne, temveč kot velikanski plus, kot bogastvo, ki mi kot »kulturni dvoživki« (definicije si nisem izmislila sama, zdi pa se mi zelo posrečena) dovoljuje popolno potopljenost v dveh svetovih. Moram pa še enkrat podčrtati odločilen vpliv, ki ga je imel padec meje. Nekateri radi trdijo, da so fizične meje padle, ostale pa so tiste v glavah. To je morda res le v majhni meri. Sama vidim stvari drugače: kar je bilo nekoč sporno ali celo zaničevanja vredno, je danes večinoma cenjeno, upala bi si reči, da je v kulturnih krogih celo modno.

Bukla: V italijanščino ste prevedli lepo število uglednih slovenskih avtorjev: omenimo pesnike Srečka Kosovela, Milana Jesiha, Tomaža Šalamuna, Marka Kravosa ali prozaiste Lojzeta Kovačiča, Draga Jančarja, Marka Sosiča in Dušana Jelinčiča. Kateri je bil največji izziv in kateri vam je bil najbolj pisan na kožo?
Betocchi: Vsi prevodi so zahtevni. Na splošno lahko rečem, da raje prevajam poezijo kot prozo. Pri prozi imam težave s skladnjo, zelo se moram truditi, da deluje tekoče. Morda raje prevajam poezijo prav zato, ker je pač skladnja v poeziji marsikdaj zelo okrnjena oziroma slovnično preprosta, pomen pa sloni bolj na posameznih besedah. Seveda pa tudi poezije ne prevajam z lahkoto. Tu mi povzroča težave iskanje rim, ki je zame prava muka.
Da ponazorim težave prevajanja iz slovenščine v italijanščino, rada citiram pesem Prastrah Miroslava Košute, ki je sestavljena iz izredno kratkih verzov; ti se vsi končajo z moško rimo, se pravi z besedo, ki ima akcent na zadnjem zlogu. Kako jo prevesti? Italijansko oblikoslovje in fonetika mečeta prevajalcu pod noge ne le polena, temveč kar cela debla! Italijanska leksika je namreč na splošno sestavljena iz večjega števila zlogov kakor slovenska (in torej adijo, kratki verzi, pomislimo samo na naslov, ki iz Prastraha postane »Paura ancestrale«); ob tem pa so v italijanščini besede z akcentom na zadnjem zlogu žal silno redke (in torej zbogom tudi moški rimi). Ubogi prevajalci ...

Bukla: Kakšna pa je potem usoda teh prevodov pri naših sosedih, kako daleč na polotok prodrejo, koliko imajo odziva? In ali se vam zdi, da se stanje izboljšuje oziroma da je italijanska založniška scena sprejem­ljivejša za slovensko literaturo v primerjavi s stanjem pred nekaj desetletji?
Betocchi: Kot sem že rekla, se je odnos Italijanov do Slovenije, Slovencev, njihovega jezika in kulture vsaj v obmejnem pasu v zadnjih treh desetletjih zelo izboljšal. Kar pa seveda še ne pomeni, da je idiličen. Vsekakor pa se zdi, da je zanimanje za slovensko književnost vsaj v Furlaniji - Julijski krajini kar veliko. Zelo znana sta Boris Pahor in Srečko Kosovel, med sodobniki so se tu pošteno uveljavili tudi Drago Jančar, Marko Sosič, Marko Kravos, Dušan Jelinčič, Miroslav Košuta, Tomaž Šalamun, poznana, a nekoliko manj prisotna, vsaj v tisku, pa sta Alojz Rebula in Miha Obit. Prav tako je uspeh doživel italijanski roman Tatjane Rojc, tudi zato ker ga je objavila založba z distribucijo po vsej državi, kot je La nave di Teseo. Dejansko so resnični problem prav založbe, ki so po navadi žal majhne in lokalne, kar pomeni, da nimajo denarja ne za promocijo ne za distribucijo.
Zunaj krajevne stvarnosti je zares prodrl samo Boris Pahor, in to predvsem zaradi spleta okoliščin. Za Jančarja se je zavzel celo sam Claudio Magris, ki je v Italiji prava avtoriteta, toda tudi to ni bilo dovolj. Potrebna sta nacionalna televizija in radio. Včasih mislim, da bi v Trstu potrebovali kulturnega atašeja Republike Slovenije, ki bi ob podpori tukajšnjih (ne samo slovenskih) kulturnih ustanov organiziral zares odmevne dogodke. Tukaj imamo zelo veliko delavnih, podjetnih, sposobnih kulturnih akterjev, ki pa nimajo dovolj vpliva, da bi privabili na svoje prireditve recimo tržaškega župana, odbornika za kulturo ipd., skratka, pomembne politične osebnosti zaradi katerih bi bili dogodki tudi medijsko odmevni. Danes si, če si v medijih. Drugače te ni.

Bukla: Nazadnje ste lani za tržaško založbo Comunicarte v italijanščino prestavili Hlapca Jerneja. Če se ne motim, gre že za četrti prevod tega dela. Kaj je bil razlog za novo prevajanje?
Betocchi: Razlogov je več, dva pa sta osebna. Prvi je, da mi je to delo všeč še iz časov gimnazije, drugi pa dejstvo, da se mi Jernej zdi škandalozno aktualen. Z globalizacijo in zmago divjega kapitalizma so se razlike med revnimi in bogatimi povečale tako med državami kakor tudi znotraj posameznih držav, stanje delavskih pravic pa je nazadovalo do take mere, da bi morali biti vsi ogorčeni. Poznam delavca, ki dela v tržiški ladjedelnici Fincantieri: deset ali več ur na dan šest dni na teden, brez kakršnegakoli socialnega varstva, prejema pa sedemsto evrov neto na mesec, kar je za Italijo plača, ki ni vredna svojega imena. In vse to s podporo države, ki tako izkoriščanje dovoljuje. Svetujem ogled filmov Stavka! Stéphana Brizéja in Jaz, Daniel Blake Kena Loacha. Ker sama žal ne znam snemati filmov, sem vsaj prevedla Hlapca Jerneja.
Tretji razlog pa je bolj pedantne strokovne narave. Opazila sem namreč, da so vsi trije že obstoječi prevodi skušali slogovne posebnosti Jerneja »normalizirati«, se pravi jim dati bolj klasičen oz. realističen pečat, kot ga imajo v resnici. Meni pa se zdi, da se je Cankar močno navdihnil pri antični hebrejski poeziji, vzoren primer katere so knjige modrijanov v Stari zavezi. Zato sem pri prevajanju tudi sama iskala navdih pri njih.

Bukla: In katerega vašega novega prevoda se smemo v kratkem veseliti?
Betocchi: Med poletnim dopustom se bom lotila prevoda pesniške zbirke Čivk duše Aceta Mermolje, pesnika, ki je po mojem v Sloveniji podcenjen. V zbirki se loteva tudi aktualnih tem, kot je tema migrantov, jaz pa imam zelo rada angažirano književnost. Še vedno upam, da lahko knjiga vsaj malo spremeni svet.