Descartesova filozofija v starih in novih prevodih
Knjiga z naslovom Meditacije z Ugovori in odgovori prinaša dvoje: popravljen prevod Descartesovih Meditacij Primoža Simonitija iz leta 1973 in ugovore, ki so jih zoper Meditacije napisali »imenitni možje« tistega časa, z Descartesovimi odgovori. Ta obsežni dodatek je v slovenščino preveden prvič.
Kajetan Škraban je leta 2023 prejel nagrado Radojke Vrančič, ki jo podeljuje Društvo slovenskih književnih prevajalcev, za prevod Ugovorov in odgovorov k Descartesovim Meditacijam, ki so izšli skupaj s popravljenim prevodom Meditacij, ki jih je prav tako revidiral Škraban (Društvo za teoretsko psihoanalizo, 2021).
Descartesove Meditacije so eno temeljnih del zahodne filozofije, zato je posodobljen prevod vsekakor novica za vse, ki se s filozofijo in humanistiko srečujejo pobliže, bodisi kot študentje bodisi kot raziskovalci, profesorice ali izobraženci. V tem smislu popravljeni prevod nadomešča starega in odslej šteje kot referenčna slovenska izdaja. Spremembe v novi različici Meditacij lahko razdelimo v tri skupine. V prvo sodijo slogovni popravki: ti so omejeni na arhaične rabe, ki lahko današnjemu, še bolj pa jutrišnjemu bralcu – v prostoru, kot je naš, novi prevodi praviloma nastajajo nekaj desetletij – oko ustavijo bolj, kot je to smiselno pri filozofskem besedilu, pri katerem je maksimalna jasnost prva prioriteta.
Druga skupina sprememb obsega uskladitev in poenotenje terminologije. Ker je na primer Descartes želel namesto o duši (lat. anima) govoriti o duhu (mens), da bi se s tem oddaljil od aristotelsko koncipirane psyché, se je zdelo smiselno takšno rabo poenotiti in mens enolično prevajati izključno kot duh. Še en primer: Descartesov pojem imaginatio skladno s tradicijo ne označuje sposobnosti izmišljanja, ampak zmožnost duha, da si predoči zunanje predmete, zato je za ta termin namesto »domišljije« večinoma rabljen prevedek »predstavna sposobnost«. Takšnih uskladitev je bilo nazadnje kar precej, vse pa zrcalijo rabo, ki se je v stroki izoblikovala v zadnjih desetletjih.
Zadnja skupina obsega nekaj pomembnih stavkov, ki so bili doslej prevedeni napačno in so lahko bralca zmedli. Med lapsusi, ki so sedaj odpravljeni, je gotovo najpomembnejši tisti iz šeste meditacije, kjer je doslej pisalo, da »sem [tj. duh] v resnici različen od svojega telesa in brez njega ne morem bivati«, čeprav Descartes seveda želi povedati, da »sem v resnici različen od svojega telesa in da lahko obstajam brez njega«, kar je navsezadnje ključni nauk Descartesovega dualizma.
Drugi in precej obsežnejši del izdaje pa predstavljajo tako imenovani Ugovori in odgovori k Meditacijam. Njihovi avtorji so sholastični filozof Caterus (Prvi ugovori); matematik Marin Mersenne (Drugi in Šesti ugovori); angleški filozof Thomas Hobbes (Tretji ugovori); teolog Antoine Arnauld, ki je pozneje postal eden pomembnejših francoskih kartezijancev (Četrti ugovori); ter naravoslovec in filozof Pierre Gassendi (Peti ugovori). Ugovori so pisan kolaž besedil, ki se razlikujejo po slogu in vsebini in tako prikazujejo raznovrstnost filozofske krajine 17. stoletja in s tem Descartesovega filozofskega konteksta. Kljub temu pa besedilom enovitost zagotavlja referenčni okvir: prav vsa so namreč natančna branja Meditacij, ki so jih Descartesovi kritiki pogosto neposredno navajali. To je terjalo posebno pozornost, saj so bili v 17. stoletju pri citiranju precej manj pedantni kot danes. Večinoma namreč ne gre za premi, ampak za poročani govor v drugi osebi (»Pravite torej, da ste duh ...«), ki je pogosto dodatno parafraziran in zasukan tako, kot je ustrezalo kritiku. Tedaj je bilo seveda v skladu s tem treba »kvariti« tudi prevod, kar je za prevajalca nenavadna izkušnja.
Je pa prevajanje navedkov iz Meditacij v Ugovorih omogočalo dobrodošel test za preverjanje Simonitijevega prevoda: v tem smislu so Ugovori redek prevajalčev prestiž, saj nimamo pogosto možnosti spremljati, kako avtorjevi sodobniki rešetajo besedilo, ki ga ravnokar prevajamo, in s tem njegove pomenske nianse natezajo do skrajnih leg. Večina popravkov samih Meditacij je tako nastala prav ob preverjanju navzkrižnih citatov in ob iskanju prevodnih rešitev, ki bi ustrezale maksimalnemu številu kontekstov, čeprav to ni bilo vselej mogoče: medtem ko je v latinščini kakšen odlomek lahko služil tako Descartesu kot njegovim kritikom, v slovenščini to zaradi sintaktičnih in siceršnjih jezikovnih zahtev ni bilo vselej mogoče.
Srečno naključje je hotelo, da so približno v istem času kot Meditacije z Ugovori in odgovori izšle tudi Descartesove Strasti duše v prevodu Nine Kanc in Principi filozofije I–II v prevodu Nataše Homar in Mateja Hriberška (oba dela Principov sta že prej izšla revijalno), v kratkem pa se obeta tudi izid Descartesovega Sveta v prevodu Mihe Mareka. V kolikšni meri se te izdaje skladajo terminološko? Med prevajalci je bilo že doslej nekaj usklajevanja, še večji konsenz pa je zaradi intenzivnega bralnega seminarja o Svetu, ki poteka na ZRC SAZU, mogoče pričakovati v prevodu tega dela. Opazimo lahko, da se je bolj uveljavila tendenca, ki prevodom omogoča večjo enotnost tudi brez pretiranega usklajevanja, namreč izguba strahu pred tujkami. Lat. accidens oz. fr. l'accident, ki so ju nekoč prevajalci prenašali z izrazi »pritika«, »naključna lastnost« ipd. – to sta, dodajmo, jezikovno in vsebinsko primerna prevedka – se v sodobnejših prevodih tako prevaja kot »akcidenca«. Prevod morda ni kdo ve kako domiseln, a omogoča enoličnost in intuitivnost, poleg tega pa lažje konzultiranje tujejezične literature in primerjavo z originalom. Podobno se je zgodilo s »substanco«, »formo« in še čim, kar odslikava tudi premik v rabi teh besed v domači sekundarni literaturi in v predavalnicah.
Čeprav se morda vse prevodne rešitve ne pokrivajo popolnoma, sodobne prevode Descartesa vodi ista logika, zato je skladen in nesporen vsaj jedrni terminološki del. To nam po dolgih letih omogoča resen študij novoveškega racionalizma in Descartesa. Med deziderati na področju kartezijanskih študij je sicer treba omeniti še izbor iz filozofove obsežne korespondence in prevod Principov III–IV ter »manjših« del; le želimo pa si lahko, da bodo podoben preporod ali sploh prevodno rojstvo doživeli tudi latinski srednji vek, britanski empirizem in še katero obdobje ter da bosta v slovenščini kmalu spregovorili tudi judovska in arabska tradicija, za zdaj slepa pega slovenske prevodne produkcije.