Dialog z antiko
Leta 2022 je uveljavljeno zbirko Dialog z antiko, ki jo je sprva izdajala akademska založba ISH, nato pa njena naslednica AMEU – ISH, zaznamoval odhod urednice dr. Maje Sunčič. Ta je ustanovila zbirko leta 2004 in v njej izdala 41 zvezkov s prevodi pomembnih del, opremljenimi z obsežnimi opombami in spremnimi besedili. Predmet tokratne predstavitve, zvezke št. 39, 40 in 41, izdane v letih 2020 in 2021, lahko označimo kot odsev vsebine zbirke v malem.
Od Odiseja do Prometeja
Prvi med njimi je Evripidov Kiklop (2020), s katerim se je sklenil eden od projektov zbirke: prevod – prvi ali nov – vseh ohranjenih del tega znamenitega atenskega dramatika iz 5. stoletja pr. Kr. Kiklop ima za naše poznavanje starogrške književnosti poseben pomen, ker je edini v celoti ohranjen predstavnik svoje zvrsti – satirske igre. V njej so nastopali satiri, človeku podobna mitološka bitja z nekaterimi živalskimi atributi, ki so spremljala vinskega boga Dioniza in se vdajala veseljačenju od rujne kapljice do erotičnih avantur. Med satirsko igro in komedijo so bile kljub podobnim burkaškim in kvantaškim prvinam bistvene razlike: satirska igra je enako kot tragedija črpala snov iz mitologije, medtem ko je stara grška komedija smešila sočasne dogodke in osebnosti. Evripidov izbor mita je na prvi pogled nepričakovan: priredil je zgodbo iz Odiseje, ki opisuje, kako je Odisej ukanil in oslepil orjaškega ljudožerskega Kiklopa Polifema. V njej Dioniz in satiri (z vodjo Silenom) prvotno ne nastopijo. Toda ob premisleku se zavemo, da Dioniz pravzaprav je prisoten že pri Homerju: ne sicer osebno, pač pa v svoji iznajdbi – vinu. Prav vino namreč omogoči Odiseju, da Kiklopa temeljito opijani, oslepi in jo nato ucvre s preživelimi tovariši na varno.
Če je Evripidov Kiklop zaključek enega projekta zbirke Dialog z antiko, so Aristofanovi Aharnjani (2021) zaključek drugega in izdaje vseh Aristofanovih komedij. V seriji Politične komedije I–III je Maja Sunčič v letih 2010–2012 izdala šest del tega najpomembnejšega avtorja stare grške komedije v svojih prevodih. Aharnjani so bili v slovenščini sicer že dostopni, vendar je prevod, ki ga je pripravil Fran Bradač, nastal že najpozneje leta 1925 in je zato z današnjega gledišča zastarel. Tema Aharnjanov pa nasprotno ni zastarela in si je (tudi) zato zaslužila posodobljen prevod: dogajanje je umeščeno v čas peloponeške vojne, toda komedija načenja zimzelena vprašanja, kot so svoboda govora, leporečna retorika za dosego političnih ciljev in ne nazadnje podjetniška samoiniciativa malega človeka v kolesju sistema. Obe besedili, Kiklop in Aharnjani, sta nadvse primerni za študijske namene, saj sta prevoda filološka: prvotna reglementirana verzna forma jima umanjka, zato pa vsebinsko zelo zvesto sledita izvirniku. Ohranjanje aluzij in izrazov iz izvirnika deluje potujitveno, vendar so bralcu v pomoč številne opombe: Kiklop s 709 verzi jih ima 296, Aharnjani s 1235 verzi pa 333.
V zadnjem zvezku (2021) izpolnjuje zbirka še en pomemben cilj: prikaz razvoja posamezne antične teme v evropski književnosti. V tem primeru gre za zgodbo o Titanu Prometeju, ki je primitivnemu človeštvu pomagal s poukom in napredkom v tehnologiji, zato pa se mu je Zevs, rimski Jupiter, kruto maščeval. Zgodbo je obdelal že Ajshil, najstarejši od trojice velikih atenskih tragedov (Ajshil, Sofokles, Evripid), po vsem videzu v trilogiji, od katere je ohranjen le prvi del, Vklenjeni Prometej. Na Ajshilovi drami je zasnoval svojo pesniško dramo Osvobojeni Prometej eden najpomembnejših angleških romantičnih pesnikov Percy Bysshe Shelley in ji dodal razkošje fantazijskih domislic ter lastne idejne poudarke. Mednje sodita upor romantičnega junaka proti arbitrarni tiraniji vladarja (Jupitra) in optimistična vera v novo dobo, ki naj bi jo prinesel človeštvu razsvetljenski napredek v znanosti. Formalno Shelley uporabi množico zapletenih kitičnih oblik, ki sem jih kot prevajalka poskusila posneti,
a tudi odlomki v blankverzu so bili trd oreh zaradi zgoščenega, čeprav baročno bohotnega izraza in zgradb. Vsekakor je pred nami delo, ki je po kritiškem konsenzu Shelleyjeva mojstrovina.