Dialogi z antiko in znotraj antike
V lanski knjižni beri, ki se je to pot podaljšala še v iztirjeni in nelagodni čas letošnje epidemije, so pri akademski založbi AMEU – ISH v uredništvu Maje Sunčič izšli trije zvezki z osmimi doslej neprevedenimi antičnimi ali antično obarvanimi dramami iz evropske književnosti. V njihovi sopostavitvi sta vzniknila dva dialoga: dialog med dvema obdobjema v sami antiki in dialog antike z mnogo poznejšim novim vekom. Slednjega vzpostavlja drama francoskega klasicista Pierra Corneilla (1606–1684) z naslovom Zlato runo, ki – kot pove naslov – ubeseduje segment iz obsežnega mita o argonavtih. Prevod ugledne prevajalke Marije Javoršek spremljata dve strokovni študiji: študija o drami sami in prikaz tradicije o argonavtih na ljubljanskih tleh.
Prevajanje tega dela je prinašalo podobne izzive kakor druge drame francoskega klasicizma, s katerimi se je že suvereno spoprijemala Marija Javoršek. Poleg časovne in zato tudi jezikovne odmaknjenosti 17. stoletja pomeni enega trših orehov formalna metrična zgradba, ki sega od aleksandrincev v večjem delu dogajanja – v francoščini gre za 12-zložne verze, v slovenščini za verze s po šestimi jambi – do »svobodnejših« verzov, vers libres, ki jih v Zlatem runu podajajo bogovi in alegorične figure, denimo Zmaga in Francija. Za Corneillev čas »svobodnost« seveda ne pomeni odsotnosti forme, temveč zgolj večjo pestrost v vzorcu rim in dolžini verzov. Primer so spodnji verzi 67–72, s katerimi rimski vojni bog Mars uvede 2. prizor Prologa:
France ingrate, tu veux la paix ! – a
Et pour toute reconnoissance – b
D’avoir en tant de lieux étendu ta puissance, – b
Tu murmures de mes bienfaits ! – a
Encore un lustre ou deux, et sous tes destinées – c
J’aurois rangé le sort des têtes couronnées ... – c
O, nehvaležna Francija, mir naj imaš! – a
In kot hvaležnost svojo – b
pa prav povsod naj čuti moč se tvojo – b
in čez usluge moje še mrmraš? – a
Še let deset naj bi prešlo, pa bi ti dal – c
usodo, kot usoda kronanih je glav; – c
Pred aleksandrinsko kupleto (71–72), ki jo prepoznamo po značilnem številu zlogov in zaporedni rimi, stojijo v izvirniku štirje verzi, ki variirajo po dolžini in se rimajo na drugačen način: to pot je rima oklepajoča. Kot je razvidno iz gornjega prevoda, se prevajalka pri dolžini verzov ni za vsako ceno oklepala izvirne zgradbe vsakega stiha. V prepesnitvi je odslikala splošne značilnosti Corneillevega »svobodnega« verza, tako da je uporabila različno dolge verze, ki tvorijo drugačen vzorec rim, in s tem podala verodostojno podobo izvirnika.
Dialog znotraj antike se je razvil med antičnima dramatikoma, ki sta ju ločevala čas in prostor ustvarjanja: med rimskim komediografom Titom Makijem Plavtom (ok. 250–184 pr. Kr.) in sto let starejšim Grkom Menandrom (342–ok. 292 pr. Kr.). Plavt je pri založbi AMEU – ISH stalni gost že od leta 2017, Menander pa je bil eden najpomembnejših navdihov tako za Plavta samega kakor nasploh za paliato, rimsko komedijo po grškem vzoru.
Menander je v antiki veljal za največjega pisca »nove atiške komedije«; po smrti so ga poznejše generacije, med njimi tudi Julij Cezar, kovale v zvezde. Da danes ve zanj komaj ozek krog izobražencev, je kriva nesrečna okoliščina, da so nam od približno stotih komedij, katerih naslove poznamo, preostale le ena skoraj integralna komedija in nekaj fragmentarno ohranjenih. Integralno komedijo, Čemerneža, je poslovenil že Marijan Tavčar, tri druge, od katerih so bili najdeni obsežni fragmenti, pa prinaša letošnja »karantenska« izdaja v prevodu in s spremno študijo Maje Sunčič. Te tri komedije, Ženska s Samosa, Razsodba in Ščit, združene v zvezek z naslovom Romantična komedija, nam kljub velikim vrzelim omogočajo vsaj nekoliko boljši uvid v Menandrovo poetiko in teme. O njegovih igrah, ki po vsebini spominjajo na današnje »žajfnice«, so bili stari mnenja, da neverjetno točno slikajo življenje – in, bi lahko dodali, medčloveške odnose v avtorjevem času, kar je za nas še posebej zanimivo.
Poleti nadrealistične domišljije, značilni za starejšega grškega komediografa Aristofana, na primer zamisel, da nekdo poleti v nebo na orjaškem govnaču, se pri Menandru umaknejo motivom, ki so občasno sicer romantično pretirani, nikoli pa neverjetni. Namesto aristofanskega smešenja aktualne politike postanejo stalnice motivi iz zasebnega življenja: erotične afere med člani premožnih družin, zapuščeni ali ugrabljeni otroci ter prepoznanja davno izgubljenih otrok ali drugih sorodnikov s pomočjo nakita in drugih predmetov. Prav ta prepoznanja pa so tudi rdeča nit v Komediji prepoznave, lanskem zvezku Plavtove dramatike. Ta obsega štiri igre (prevod in študija Nada Grošelj): Komedijo iz škatlice – najbolj menandrovsko in žal tudi najslabše ohranjeno –, Strička iz Kartagine, Rilčkarja in Epidika. V vseh pride na dan prava identiteta enega od protagonistov ali še raje protagonistk, ki so bili že v zgodnjem otroštvu izpostavljeni ali ugrabljeni, in s tem prepoznanjem se uredijo vse težave. Seveda ne gre brez burkaških prizorov in Plavtovega najljubšega lika, zvitega in jezičnega sužnja.
Po pričakovanjih se prevajalca Menandra in Plavta soočata s precej podobnimi izzivi. Najprej jezik: niti Menandrova grščina niti Plavtova latinščina nista jezikovni različici, ki bi veljali za trdo klasiko. Pravzaprav se je Menander tako skromno ohranil prav zaradi svojega jezika; v 5. stoletju in pozneje so namreč njegove igre izločili iz učnega programa predvsem zato, ker niso bile spisane v klasični atiški grščini, temveč v »skupni« ali enotni grščini koiné, ki jo je spodbudilo politično zedinjenje Grčije pod Filipom II. Makedonskim. Plavt pa je po drugi strani živel prezgodaj, da bi pisal t. i. klasično ali zlato latinščino, saj se je ta razmahnila šele v 1. stoletju pr. Kr., ko je bil ta rimski komediograf že skoraj sto let pod rušo. Povrhu v dialogih nižjih slojev ni uporabljal »zbornega« jezika, temveč sleng svojega časa. Vanj so se vpletale grške besede in fraze, podobno kot se v govorico starejših slovenskih generacij vpletajo nemške besede in v govorico mlajših angleške. Kot zanimivost omenimo, da je klasična filologinja Florence Dupont, katere knjiga Aristotel ali vampir zahodnega gledališča je lani izšla v prevodu Suzane Koncut, v lastnih (francoskih) prevodih Plavta nadomeščala grške besede z angleškimi, ker naj bi Plavtovi grški vstavki po funkciji ustrezali sodobnemu napol angleškemu slengu.
Naslednje vprašanje je formalna verzna zgradba, ki jo prevoda rešujeta različno. Maja Sunčič upošteva delitev na verze, toda metrika ostaja prosta, medtem ko jaz sama za slehernega od Plavtovih nenavadno pestrih metrumov uporabljam točno določen slovenski metrični in celo rimani vzorec, na primer amfibrah namesto bakheja ali blankverz namesto jambskega šesterca.
Težave pri slovenjenju obeh komedij povzroča tudi specifičnost grško-rimskega sveta. Vzemimo primer: niti pri Menandru niti pri Plavtu ne vemo vselej, kako naj si tolmačimo pripoved o predzakonskih spolnih odnosih. Včasih, na primer v Plavtovi Komediji iz škatlice, je iz sobesedila jasno, da gre za posilstvo. Nasprotno pa, denimo, v Menandrovi Ženski s Samosa ni jasno, ali je predzgodba vsebovala posilstvo ali predzakonski odnos. Za današnjega bralca je med tem dvojim temeljna razlika, medtem ko je antični bralec v obojem videl predvsem udarec za dobro ime dekletove družine. Od tod ohlapnost izrazov v grščini in latinščini.
Eden najhujših problemov je slaba ohranjenost besedil. To velja zlasti za Menandrovo fragmentirano dramsko trojico, a tudi za Plavtovo Komedijo iz škatlice. Če hoče prevajalec vsaj ponekod, kjer to ni povsem brezupno, rekonstruirati manjkajoče besede in dognati smisel okrnjenih odlomkov, mora natančno primerjati besedilne predloge strokovnjakov in različne interpretacije ter prevodne rešitve. Poglejmo samo začetek 1. dejanja v Ženski s Samosa: »[besedilo manjka] o [ / [besedilo manjka] zakaj (?) moram povzročati težave? [besedilo manjka] je boleče. Grešil sem namreč.« Ali pa naslednji besedni spopad v Komediji iz škatlice: »Gimnazija: [besedilo manjka] boš dobil po grbi! / Starec: [besedilo manjka] nočem v tvoji hiši.«
Težave z ohranjenostjo besedila terjajo od prevajalca obilico dela, ki je za nameček še nehvaležno. Taki rekonstruirani odlomki namreč ne morejo blesteti z jezikovno virtuoznostjo, h kateri stremi vsak književni prevajalec. Prav tako zahtevajo precejšnjo zbranost od bralca. Vendar vrzeli in rekonstrukcije več kot odtehtajo tisti teksti in dokaj obsežni odlomki, ki so dobro ohranjeni in prinašajo tako zgodbo kot jezikovno iskrivost.