Dober začetek je pol uspeha
Kako na prostoru, ki mi je odmerjen, res kaj povedati ne o enem, celo o dveh knjižnih prevodih? Ne biti krivičen ljudem, ki se, pogosto v nemogočih rokih, trudijo za plačilo nekje med nizkim in bednim? Odločil sem se biti zavestno zelo parcialen. Vzel bom samo prav kratek odlomek. Eno samo poved. Od prve črke do prve pike: začetek.
Začetek je zelo pomemben del besedila. Pisatelji se tega dobro zavedajo; prevajalci, se mi zdi, bi se morali bolj; kajti gotovo se zavedajo bralci, četudi intuitivno: zase že lahko rečem – če se na prvih dveh, treh straneh nekajkrat spotaknem pri branju, je zelo mogoče, da ne bom bral naprej.
Knjigi sem izbral naključno: stopil sem v knjižnico in vzel s police dva prevoda iz najnovejše bere, o katerih se mi je zdelo, da bi utegnila biti zanimiva z mojega parcialnega vidika.
Jane Austen je za prevajalca kar težka naloga. Njen standardni pripovedni ton hiperartikuliranega salonskega kramljanja izpred dvesto let se slovenščini ne prilega prav dobro; ustrezne domače govorice nimamo. Sam nisem velik častilec njenega sloga, ni pa dvoma, da ji besedila dihajo in utripajo na svojevrsten način.
Zadnji od njenih romanov, ki je izšel v slovenščini, je Mansfield Park: založba Miš, 2011; prevajalka Meta Osredkar (če se ne motim, je to že tretji roman Austenove, ki je izšel v sotrudu iste založbe in prevajalke). Kako se začne?
Pred kakšnimi tridesetimi leti je imela gospodična Maria Ward iz Huntingdona s samo sedem tisoč funti to srečo, da je omrežila sira Thomasa Bertrama iz Mansfield Parka v grofiji Northampton in se tako povzdignila na položaj baronetove gospe z vsem udobjem in imenitnostjo, ki ga prinašajo lepa hiša in visoki dohodki.
Ne zdi se, da bi bilo s to povedjo kaj bistvenega narobe; če že, potlej bleda faktografskost: torej zasluga avtorice, ne prevajalke. Res?
About thirty years ago Miss Maria Ward, of Huntingdon, with only seven thousand pounds, had the good luck to captivate Sir Thomas Bertram, of Mansfield Park, in the county of Northampton, and to be thereby raised to the rank of a baronet\'s lady, with all the comforts and consequences of an handsome house and large income.
»Vsebina« je vsa tu (no, udobje in imenitnost morda ni najoptimalnejši prevod za comforts and consequences). Vendar v izvirniku poved ni slogovno nevtralna: njen ton spominja na družabno kroniko kakega časopisa, suhotna faktografija rabi slogovnemu učinku, ne uslugi, da lahko na zemljevidu preverimo izvor protagonistov. Učinek je seveda ironija, tako značilna za Jane Austen: pisateljica takoj na začetku nakaže kvaliteto razmerij v trikotniku avtor – romaneskna oseba – bralec. Prevajalka to priložnost zamudi; stavčni členi se vestno oglašajo na poziv, a plazma, v kateri plavajo in jim daje sok, se je precej posušila. Pomanjkljivost res ni vnebovpijoča kot kake barake ali mape, utegne pa biti bolj usodna. Je banalno, a le ni odveč ponoviti: vsebina niso samo besede!
Sezimo še čisto drugam: k našemu sodobniku, nedavno umrlemu Mirku Kovaču (njegov častilec pa sem, priznam). Kdor je bral kaj njegovega v izvirniku, pozna občutek: ni videti, da bi se pisatelj kaj naprezal, tekst kot da teče sam od sebe, se sam sebi dodaja, a ima posebno ritmiko in barvo; nedomorodec ne veš dobro, ali bi ji rekel dialektalna ali arhaična ali (psevdo)biblična ali kaj; gotovo pa je učinek, do bolečine, sugestiven.
Mesto v ogledalu je njegov zadnji roman; od letos ga imamo tudi v slovenščini (Cankarjeva založba; prevajalka Stanka Rendla).
Tok govorice že s prvo povedjo preplavi bralca. Ritem skandira nizanje identičnih ali podobnih podrednih struktur: kao najstariji … kojemu je … kao što je … kako su se … Učinek: simulacija neveščega pripovedovalca (kronista), nekakšna »oddaljena bližina«, če si sposodim naslov knjige nekega našega Kovača, Edvarda.
V prevodu je ritem, in z njim učinek, zrahljan z odvisnikom, ki ga uvaja veznik da: ima ga tudi izvirnik, vendar tam seveda pred sabo nima vejice, glagol, ki ga uvaja, pa je preprost in branje gladko zdrsne čezenj (da slijedi), medtem ko je treba v slovenščini, brez prave potrebe, prekobaliti tršo modalno konstrukcijo (da mora ohraniti).
Težko je tu govoriti o prevajalski napaki. To je stvar individualne percepcije besedila; tudi v splošnem velja – bolje je imeti v prevodu malce manj stila kot tvegati, da bo zaznamovanost učinkovala umetno ali, bog ne daj, celo kot prevajalčeva ekshibicija. Vtis pa je vendarle, da bi se brez nasilja nad slovenščino dalo dobiti malce več.
Prva poved vsebuje še nekaj, kar pa zagotovo je prevajalski spodrsljaj. Izvirnik ima: svojega oca, »marvenog trgovca«, kako su se obično nazivali trgovci stokom; prevod: svojega očeta, »živinskega trgovca«, kot so se običajno imenovali trgovci z živino. Prevajalska zagata, nedvomno; kako jo razrešiti, ne bom spekuliral; a v skrajnem primeru, če se ne najde nič primernejšega, je bolje povoziti izvirnik, kot pa besedilu že na začetku poti obesiti na vrat tavtologijo.
Ah, zvestoba in svoboda, večni prepirljivi par. Sta res tako docela nezdružljiva? Morda le ne zmeraj. Morda je kdaj svoboda celo pogoj za zvestobo?