Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 29 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Urednikov uvodnik

Epidemija kot naše ogledalo

Samo Rugelj, Bukla 158, 17. 2. 2021

Epidemija kot naše ogledalo

Za začetek dve pomenljivi anekdoti. Prva zadeva hrano.

Za konec tedna se z družino sem ter tja odločimo, da si bomo privoščili hrano iz priljubljene pizzerije, v katero takrat, ko je odprta, radi zaidemo in tam preživimo kako prijetno urico. Zdaj jih pokličemo po telefonu, vendar ne naročimo dostave, temveč se odpeljemo tja na osebni prevzem.

»Kako vam gre v teh časih?« je standardno vprašanje, ki ga v zadnjem času zastavljam tistemu, ki iz zgradbe prinese pizze in račun.

»Približno na pol manj smo kot običajno,« je po navadi odgovor, »če ne bi imeli stalnih strank, bi nam res trda predla in bi najbrž morali zapreti.«

Druga anekdota zadeva frizuro. Tudi lasje so v času epidemije morali kar nekaj časa počakati, da so spet prišli na vrsto.

Ko sem se po ponovnem odprtju oglasil pri stalni frizerki, h kateri zahajam zadnjih deset let, saj nudi tudi ugodnost, da je po devetih striženjih pri njej deseto zastonj, in jo povprašal, kako ji gre, je bila zmerno optimistična.

»Stalne stranke so me presenetile,« je rekla. »Niti bonusa devet plus ena nočejo izkoristiti. Vedo, da nam ni lahko, zato so se mnoge odpovedale svojemu popustu, ki jim pripada.«

Toplo mi je bilo pri srcu, ko sem to slišal. Vse kaže, da je epidemija pri marsikom odprla nove komunikacijske in čustvene registre. Kajti epidemija, ki zdaj traja že skoraj leto dni, razgalja marsikatere odnose in vse bolj postaja naše precej nazorno ogledalo. To se še kako kaže tudi pri knjigah.

Pred časom je slovenska pesnica zapisala misel, ki več kot potrjuje to, kar si mislim tudi sam. Rekla je nekako takole: »Epidemija bo na neki točki odšla, ljudje pa bomo ostali.« Kaj to pomeni v praksi?

Pri slovenskih knjigah kar precej. Slovenske knjige smo ljudje, saj samo usklajena in med seboj povezana veriga ljudi lahko pripelje slovensko knjigo do srečnega konca. Najprej sta tu avtor ali prevajalec, tesno zraven tudi ilustrator, če je knjiga slikovne narave, potem takoj za njimi lektor in korektor, pa urednik, oblikovalec, tehnični urednik in tiskar. Počasi se odvije ta proces, počasi iz avtorskega ali pa prevedenega besedila nastane stvarna podoba knjige, in ko ta pride iz tiskarne, se njena fizična pot šele začne. Knjiga potuje iz rok v roke, prek knjigarnarjev in knjižničarjev, vse do kupcev in bralcev, novinarjev, kritikov in drugih, vsak pa v njej uzre svojo različico. Stalni bralci in red­ni kupci knjig so tako tisto minulo delo in vrednota, ki lahko v teh časih dajo nekaj vetra v krila tudi domačim založbam.

Seveda je epidemija, ki je že lani marca tudi pri nas pokazala svojo moč, mnoge od teh razmerij znotraj založništva zelo napela. Nihče od vključenih, od založnika do kupca, ni vedel, kaj prinaša prihodnost. Že prva dva tedna zaprtih knjigarn sta pri meni osebno zbujala grozo in strah, saj je bilo to zame doslej povsem nepredstavljivo. Ko sem klical kolege založnike, so jih prevevali podobni občutki: strah pred prihodnostjo, nezmožnost kakršnekoli strateške ocene, kaj ta situacija pomeni za njihovo in knjižno dejavnost nasploh, in podobno.

Poletno vsaj približno normalno poslovanje s knjigami je začetne skrbi pri večini vsaj delno ublažilo. Čvrsti ljudje z jasno izraženim kulturnim ali pa poslovnim knjižnim poslanstvom so epidemijo in njene izzive vzeli v zakup in se zavestno soočili z dejstvom, da bo vse skupaj trajalo še nekaj časa, ter se odločili, da je treba tudi v okviru ekstremnih pogojev ohraniti človeški obraz, saj je izdajanje knjig tek na najdaljše proge. Z veliko takimi ljudmi sem imel stik v zadnjega pol leta, od knjižničarjev, ki so se še naprej trudili z dogodki, do založnikov, ki so kljub številnim preprekam izdajali knjige in hladnokrvno sprejeli situacijo, ki ni preveč zmotila njihovega notranjega miru. Mnoge je krizna situacija celo stimulirala k še bolj zavzetemu delu.

Na drugi strani te lestvice pa so posamezniki, ki tega niso zmogli. Nekateri so zaostrili poslovna razmerja, pritisnili na cene storitev in izdelkov, ki so jih plačevali pred epidemijo, ali kako drugače izrazili svojo notranjo nemoč. Nekateri so se izgubili v labirintu last­nih težav in prenehali poslovati ali so se pritajili. Virus jih je – tako ali drugače – za nekaj časa premagal. Razumeti gre seveda tako prve kot druge.

Virus po definiciji ni povsem živo bitje, a doseže še kako živ odziv človeka nanj. Nova družbena situacija je namreč spihala površino in posegla v človeške globine, kaže nam, kaj se skriva v notranjosti založnika in/ali urednika ali pa kogarkoli drugega, razkriva naše strahove in negotovost ali pa pogum ter trdoživost, da na moralen in etičen način preživimo tudi hude čase.

Seveda vsak človek lahko klecne pred neznano preizkušnjo, se umakne nazaj in v samoti premisli, kje je njegovo mesto. A skoraj leto dni trajajoče ekstremne razmere so se v tem času spremenile v stanje, ki ni le trenutnega značaja, temveč vse bolj pomeni realno stanje stvari.

Sam osebno mislim, da gre lahko od tu naprej le navzgor. Če malo zaokrožim, so bile knjigarne do začetka letošnjega februarja v zadnjem letu zaprte nekaj manj kot polovico časa, kar je šokanten podatek. Obenem pa bližnja prihodnost z vsemi epidemiološkimi ukrepi ter cepljenjem rizičnih skupin vred vliva optimizem, da je njihovo vnovično odprtje permanentno in da bodo do jeseni vzpostavljene okoliščine, ko bodo knjigarne ostale odprte stalno in se ne bodo več zaprle.

Vesel sem znova odprtih knjigarn in novih slovenskih knjig na njihovih knjižnih policah. Veselim se novih knjižnih predstavitev v knjigarnah. Veselim se ponovnih srečanj s tistimi, ki jih epidemija ni skrivila. Veselim se vnovičnih druženj s tistimi, ki so nam pomagali v zad­njem letu ter tako in drugače kupili knjige, ki smo jih izdali slovenski knjižni založniki.

Epidemija koronavirusa je zgolj utrinek v zgodovini človeštva. Ne glede na to, da traja že skoraj leto dni, je tudi to samo nekaj daljši zastoj v zgodovini Slovenije, ki bo letos praznovala trideseto obletnico svojega nastanka.

Za nami je težko leto. Pred nami so boljši časi.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...